Duhovnost in igra

Ljudje smo duhovna bitja in vsi imamo v sebi potencial, da svojo duhovnost razvijemo do popolnosti. V življenju nenehno izbiramo različne poti, te pa so odvisne od naših trenutnih potreb in želja ter zlasti predstav o tem, kakšen naj bi bil naš osebnostni duhovni razvoj. Tudi duhovnost sodi med življenjske izbire posameznika.  Vsaka pot, ki jo izberemo, predstavlja nove stopnje osebnostnega duhovnega razvoja. Ljudje smo različni, vsi pa si želimo, da bi bili srečni ter iščemo različne načine, da bi ta občutek čim bolj dolgo ohranili in ga gojili.

V neki točki v življenju postanemo odrasli. Hodimo v službo, plačevati moramo položnice, skrbeti za družino, skrbeti pravzaprav za cel kup obveznosti. Vsak na svoj način iščemo tiste trenutke, ko lahko za nekaj časa zbežimo stran iz tega življenja, potisnemo misli na obveznosti na stran. Iščemo načine, da bi se počutili zadovoljne. Nekateri  se včlanijo v fitnes klube, plesne dejavnosti, jogo, meditacijo, borilne veščine, raznovrstne krožke ali se dobivajo s prijatelji ter skupaj izvajajo razne športne aktivnosti, drugi imajo vrsto hobijev, ki jih navdajajo z veseljem in z njimi krepijo svoje zadovoljstvo, ustvarjalnost in domišlijo.  Tretji  bežijo pred bremenom sodobnega življenja tako, da se pustijo vsrkati vsebinam, ki jih ponujajo pametni telefoni in televizija.

Zdi se, da odraslega človeka definirajo besede, kot so: odgovornost, razsodnost, resnost. Sliši se precej dolgočasno, kajne? Po drugi strani pa z besedo otrok povezujemo besede, kot so brezskrbnost, igrivost, živahnost.  V času od »igrivega otroka« do »resnega  odraslega« se zgodi mnogo stvari. Predvsem to, da ljudje »odrastemo« in prevzamemo odrasle vloge in odrasle odgovornosti. Vključeni smo v socialno mrežo odraslih odnosov, kjer se zdi, da ni časa za igro in igrive vsebine.  V neskončnem seznamu opravil odraslega človeka, se zdi, da je igra prej izguba časa. Izčrpavamo se do onemoglosti s stvarmi, ki jih moramo ali se nam zdi, da bi jih morali opraviti, redko pa imamo čas in energijo za aktivnosti, ki si jih dejansko želimo početi.  Odrasli imamo že precej izdelane predstave o tem kdo smo in kakšne vrste aktivnosti radi počnemo in katerih ne. V obdobjih, ki sledijo zgodnjemu otroštvu, ljudje postajamo vse bolj bitja navad. To pomeni, da se zanašamo na svoje izkušnje iz preteklosti in redko iščemo nove načine za reševanje različnih situacij. Med odraščanjem se zmanjša naša naravna odprtost, zaupanje in prilagojenost, značilna za otroštvo, zamenjajo pa jih druge navade, kot so samokritičnost, strah, nezaupanje, ki zavirajo in okrnijo naše sposobnosti za učenje.

Kaj je igra?

Na splošno lahko rečemo, da je igra nekaj, kar izvira iz domišljije, je samousmerjeno, notranje motivirano in vodeno s pravili, ki puščajo prostor za ustvarjalnost. Gre za aktivnost, ki posamezniku prinaša veliko količino veselja, ne da bi pričakoval kakšen poseben rezultat.

Preko igre se otrok uči ustvarjalnosti, kritičnega mišlenja, razvija svojo osebnost ter se uči prilagajanja. Igra se odraslim lahko zdi trapasta, neproduktivna in vzame določen čas. A prav v tem je njeno bistvo in prav zaradi tega je igra pomembna tudi v odraslem obdobju. Sodobne raziskave opozarjajo, da  igra sprošča endorfine, izboljšuje delovanje možganov in spodbuja ustvarjalnost. V veliko primerih pa nam daje občutek energičnosti in nas s tem ohranja mlade po duši. Poleg vsega naštetega, znanstveniki poudarjajo, da igra krepi spomin in stimulira rast možganske skorje ter vpliva na rast možganskih celic.

Igra naj torej ne pomeni še ene stvari na seznamu naših opravkov. Videti jo moramo kot enega izmed načinov, s katerimi pristopamo k različnim opravilom.

Igra je del duhovnosti

Duhovnost in igra? Ali gre to dvoje skupaj? Vsekakor! Ko se otrok sam zaigra, lahko opazujemo kako ga igra popolnoma prevzame. Vživi se v svoj domišljijski svet, spreminja glasove, si izmišlja dialoge. Popolnoma živi v trenutku, kajti igra se zaradi igre in ne zaradi njenih rezultatov ali preteklih izkušenj z njo.Tudi kadar se igra več otrok skupaj, med seboj razvijajo čisto svojo komunikacijo, si izmišljajo različne situacije, ustvarjajo svoje svetove v katerih vsak otrok odigra svojo vlogo. Pri tem se izraža otroška duhovnost na podoben način, kot si prizadevamo pri meditaciji in drugih duhovnih praksah. Pogosto se otroci tako zatopijo v to kar počnejo, da ne slišijo, ko jih pokličemo, niti ne vidijo, kaj se okrog njih dogaja. Med igro vstopijo v svet, ki jih navdaja z navdušenjem, čudenjem in jim daje občutek sreče in zadovoljstva. Zabrišejo se meje časa in prostora.

Igra odkriva naš pogled na svet v katerem živimo. Skozi igro otroci spoznavajo različne resnice, utrjujejo številne vrednote in nabirajo nove izkušnje. V igri se otroška duhovnost kaže tudi v tem, da gre za svobodno dejanje, ki ne izvira iz obveze ali ukazov, dejanje, ki ponuja užitek in zadovoljstvo, kjer resnost, kot jo poznamo odrasli, nima svojega mesta. Poleg tega, da igra predstavlja nujen del otrokovega življenja, ima tudi veliko pozitivnih vidikov, saj omogoča intelektualni, družbeni, čustveni in telesni razvoj, poleg vsega tega pa gradi tudi otroško duhovnost, na najbolj preprost in naraven način.

Ker smo ljudje več kot le telo in um, je še kako pomembno, da se ustrezno odzivamo na otrokovo čustveno in duhovno hrepenenje, saj je to ključnega pomena za njegov razvoj. V vsakem od nas se skriva globoka želja po ponovnem občutenju čistega veselja. To željo lahko doživimo tako, da počnemo preproste stvari. Ena izmed njih je igra. Zato omogočimo otrokom čim več takih izkušenj, ki jih veselijo in jim prinašajo veselje in užitek. Zavedati se moramo, da se skozi igro otroci učijo različnih spretnosti, se soočajo z različnimi čustvi, notranjimi konflikti in gradijo svojo podobo družbenega sveta. Igra, ki jo v sodobnem času otroci najbolj potrebujejo, je tista, v katero se odrasli minimalno vmešavajo, kjer otroci sproti postavljajo in spreminjajo pravila. Ko se smejo igrati na svoj način, jim damo vedeti, da so sprejeti takšni kot so, da lahko razijajo svoje lastno misšljenje, da so, enostavno rečeno, »v redu« točno takšni kot so. Na splošno lahko govorimo o petih osnovnih komponetah smiselne igre: Otroci sami sprejemajo odločitve, njihova motivacija izvira iz njih samih, živijo v trenutku, igra je spontana in ne predpisana vnaprej, v igri je izražen užitek.

Igra prinaša ogromno pozitivnih koristi tudi odraslim, med drugim zmanjšuje posledice stresa in pripomore k splošnemu boljšemu počutju. V duhovnem smislu nam igra ponuja odmor od kaosa vsakdanjega življenja in nas usmerja k iskanju tistega dela sebe, ki se je izgubil v obveznostih odrasle dobe.

Ko se igramo se naša pozornost sponatno usmeri na doživljanje trenutka, s tem pa utišamo misli in čustva, povezana z običajnim zaposlenim in večno utrujenim odraslim umom. V tem lahko vidimo določeno podobnost med igro in meditacijo.

Če želimo stvari, ki jih počnemo opravljati dobro, moramo v to kar počnemo vložiti sebe kot celoto, s popolnim zavedanjem in tudi to je del meditacijskih tehnik.

Stanja prisotnosti v danem trenutku večini odraslih ni tako enostavno doseči, a igra nas prisili, da smo osredotočeni na sedanjost, s tem pa si dovolimo vzeti odmor pred nenehnim delovanjem svojega brnečega uma (odrasli namreč neprestano nekaj razmišljamo, pa naj gre za nekaj, kar smo nekomu rekli in v mislih oblikujemo kako bi to spremenili, kako bi lahko drugače vodili ta pogovor, ali pa le razmišljamo o določenih skrbeh, le zaradi skrbi samih). Igra zahteva, da odvržemo omejevalne, binarne načine razmišljanja o svojih občutkih – ovreči moramo idejo, da ne moremo biti istočasno igrivi in skrbeti za stanje v svetu. Ne gre za to, da bi morali prezreti svoja negativna čustva ampak, da si dovolimo čutiti tudi veselje ob vseh spremljajočih negativnostih, ki nas obkrožajo.

Pomislite, kako hitro se otroci navdušijo nad različnimi vrstami iger. Recimo, da naj nam bo to cilj, h kateremu stremimo, ko kot odrasli začnemo ponovno iskati tovrstne občutke veselja in navdušenosti v sebi. Dovolimo si malce več sproščenosti v vsakodnevnih situacijah, morda se s prijatelji dogovorimo za večer, kjer bomo skupaj igrali družabne igre ali pa obiščemo kakšen športni, umetniški tečaj ali bralni krožek.  Bistveno je torej, da si dovolimo, da nas to kar počnemo popolnoma prevzame. Igra je za odrasle tista čarobna sestavina v življenu, ki nam pomaga ostati povezana s samim seboj, ohranja nas pri zdravi pameti in nam pomaga, da življenje uživamo na polno. Vse kar počnemo je duhovno dejanje, če to počnemo s polnim zavedanjem.