Kaj je duhovnost? - Duhovnost definicija (če lahko rečemo definicija)

Kaj je duhovnost?

Večina ljudi dandanes ob pojmu duhovnost pomisli na sodobno New Age gibanje, ki se je ločilo od institucionalizirane religije in daje prednost subjektivnemu dojemanju tako sebe kot svoje okolice, nenazadnje pa tudi širšega univerzuma. Krščanske zamisli se mešajo z zahodnimi ezoteričnimi tradicijami in elementi azijskih religij (predvsem neo-vedante oziroma sodobnega budizma na eni strani in antrofozofije Rudolfa Steinerja na drugi strani). V nasprotju s sodobnim pojmovanjem duhovnosti, ki se je distancirala od religije, pa se prvotni pomen pojma, ki se na Zahodu začne pojavljati v 5. stoletju, navezuje na institucionalizirane religije, kot so krščanstvo, islam, judovstvo, budizem, hinduizem in podobno.

Seveda biti poduhovljen ne pomeni zavračati vsakršno tradicijo, kar pomeni, da smo lahko poduhovljeni v religiji ali brez nje. Samo treba je poiskati pot, pot »duhovnosti«, ki je posamezniku pisana na kožo, ker vsakogar nekje globoko v sebi žene želja po duhovnosti, a je duhovna pot slehernega od nas zgodba sama po sebi, ki jo na papir prelije vsakdo od nas sam. Če bi duhovnost predstavili s preprostimi besedami, bi lahko rekli, da gre za pogled na svet in način življenja, ki temelji na prepričanju, da življenje ni samo, kar zaznavamo s svojimi čutili, da univerzum ni samo mehanika, ki je sama sebi namen, da je zavest še kaj drugega kot električni impulzi v možganih, nenazadnje pa tudi, da ne živimo samo zato, da bi zadovoljevali potrebe svojega telesa.

Zakaj je duhovnost pomembna?

Duhovnost seveda različnim ljudem pomeni različne stvari.

Bi pa lahko prepoznali osem ključnih razlogov, ki ženejo ljudi k raziskovanju svoje duhovne plati, svoje duhovnosti in notranjih svetov.

• Iskanje smisla/smeri v življenju. Ne glede na to, kako debelo denarnico imamo, vsakogar od nas muči takšna ali drugačna eksistencialna tesnoba, da smo omejeni, da v življenju nekaj manjka, pa ne vemo točno, kaj. Seveda so nekateri ljudje na to pozorni, spet drugi ne. Ko se podamo na duhovno pot, iščemo smisel in smer za svoje življenje. Postavljamo si temelje za življenje, ki nas vodijo naprej. Želimo se uglasiti z nečim, kar presega naš ego in življenje nas kot posameznika.
• Enost/ljubezen/povezava z drugimi, univerzumom, božanskim. Človek se počuti ločenega in nepopolnega, kar skuša premagati s povezovanjem v skupnosti, z univerzumom ali božanskim (v obliki, ki nam je pisana na kožo). Duhovnost nam pomaga na poti do prejemanja in dajanja brezpogojne ljubezni, saj se takrat počutimo popolnoma sprejete, popolne, srečne, da smo živi. Lahko se tudi vračamo k Viru, k Bogu, kakorkoli že to imenujemo.
• Rast. Ljudje z duhovnostjo želimo priti do dna svojim sposobnostim. Radi bi se razvijali, izboljševali, razpirali krila, se učili, živeli v skladu s svojimi vrlinami, razvijati um in širiti zavest.
• Iskanje odgovorov/resnice. Človek se že od nekdaj sprašuje, kdo je, zakaj je tu, kaj je še tam zunaj. Pod drobnogled želimo vzeti delovanje življenja in se preizpraševati o sebi, priti do dna koščkom mozaika življenja in ga sestaviti v celoto, ki nam bo pomagala spoznati tudi samega sebe. Nekateri iščejo pot do enosti z absolutno resnico, karkoli to že pomeni zanje.
• Sreča/mir/premagovanje trpljenja. Marsikdo skozi vrata na pot duhovnosti stopi zavoljo trpljenja, ko žaluje, mu nekaj nažene močan strah v kosti ali pa ga začne stiskati pri srcu. Če ljudje srečo iščemo izven sebe, je ta odvisna od zunanjih dejavnikov, kar pomeni, da se lahko vzpenjamo ali spuščamo po plimi in oseki življenja, kakor zapiha veter. Zato duhovnost prinaša različne poti do iskanja sreče in miru znotraj sebe oziroma nam pomaga vsaj zmanjšati trpljenje. Pomaga nam uravnovesiti tehtnico življenja, nas sneti z okov zunanjih dejavnikov ter postati bolj hvaležni za vse, kar nam življenje prinaša na pot.
• Transcendenca/razsvetljenje. Različne tradicije si razsvetljenje različno razlagajo, vendar lahko povsod razberemo isto rdečo nit: da presežemo svojo človeško naravo, da se dokopljemo do najvišjega miru in resničnosti, ki jima ni para, onkraj ega. Takrat začnemo skozi popolnoma drugačna očala zreti v svet, presežemo občutek ločenosti sebe od celote. Razsvetljenje naj bi nam tudi pomagalo, da se »združimo z Bogom«.
• Raziskovanje/misteriji. Ljudje smo žejni znanja, doživetij, dogodivščin, zato raziskujemo druge vidike resničnosti, spoznavamo misterije življenja in narave, raziskujemo sveto, se čudimo vsemu in vsakomur kot čudež, kakršen oziroma kakršno v svoji biti je.
• Služenje. Ljudje čutimo tudi potrebo po služenju sočloveku, da spreminjamo življenja, želimo voz človeštva peljati naprej.

Seveda so možni tudi drugi razlogi za raziskovanje svoje duhovne plati. Pri vsej izbiri različnih »poti« duhovnosti, ki je danes na voljo sodobnemu človeku, se zagotovo najde nekaj za vsakogar, kar je pisano na kožo njegovi fazi razvoja, vrednotam, ciljem in načelom. Karkoli že žene človeka k duhovnosti, kaže na njegovo željo po preseganju materialne plati življenja, ki mu ne zadostuje več.

 Cilji duhovnosti

Različne tradicije in veroizpovedi si zastavljajo različne cilje za duhovne iskalce. Če jih naštejemo samo nekaj:

• budizem: konec trpljenja (razsvetljenje, nirvana)
• joga: očiščenje uma in osvoboditev (mokša), združevanje svoje duše z univerzalno dušo
• vedanta: uresničiti svoj pravi jaz
• sufizem: predati se Bogu, služiti Bogu
• krščanski misticizem: enost z Bogom in božjim kraljestvom
• daoizem: življenje v harmoniji z daom
• kabala: spoznati temeljne zakone univerzuma
• džajnizem: osvoboditev, odrešenje, karmično očiščenje
• šamanizem: življenje v sozvočju in povezavi z naravo, služenje duhovni blaginji skupnosti, ozdravitev duše

Kakorkoli že, nam vse tradicije modrosti prinašajo tehnike za osebno preobrazbo, s katerimi rastemo, služimo, premagujemo trpljenje, se dokopljemo do notranje sreče in svobode in podobno.

Duhovne prakse

V duhovnosti poznamo različne duhovne prakse v različnih tradicijah, za katere se zdi, da sodijo v tri kategorije:

1. prakse osebne kultivacije in sublimacije

2. prakse učenja, razumevanja, ponotranjanja

3. prakse zunanjega delovanja

    

OSEBNA KULTIVACIJA IN SUBLIMACIJA 

MEDITACIJA. Ko meditiramo, nadzorujemo svojo pozornost. Poznamo tri osnovne oblike meditacije: fokusirana pozornost (ko usmerimo svoj um na eno stvar), odprto spremljanje (ko se zavedamo vsega, kar v danem trenutku doživljamo) in čisto zavedanje (ko se popolnoma posvetimo svoji zavesti). Izhaja iz azijskih duhovnih tradicij, predvsem iz Indije.

MOLITEV. Molitev v takšni ali drugačni obliki poznajo vse tradicije. Pogovarjamo se z božanskim, kateremu se predamo. Molitve so lahko že vnaprej pripravljene ali spontane, lahko jih izgovarjamo na glas ali v glavi.

DIHANJE IN DELO Z ENERGIJAMI. Poznamo posebne tehnike dihanja in usmerjanja pozornosti po svojem telesu, velikokrat marsikaj vizualiziramo in ponavljamo svete zvoke, imenovane mantre. Lahko zdravimo, se polnimo z energijo, čistimo, kontempliramo. Gotovo ste že slišali za pranajamo pri jogi ali či gong v daoizmu.

SOMATSKE TEHNIKE. Nekatere tradicije z določenimi telesnimi položaji in gibi pomagajo izboljšati zdravje, sproščati pretok energije in drugo. Kdor se ukvarja z jogo, pozna asane, v budizmu poznajo mudre.

KVALITETE UMA/SRCA. Vse tradicije dajejo poudarek razvijanju različnih vrlin, kot so odvezovanje, sočutje, zaupanje, predanost, discipliniranost, pogum, čuječnost, resnicoljubnost, moralno delovanje in podobno. Ljudje premišljujejo o njih, jih proučujejo, meditirajo in se lotevajo posebnih tehnik dihanja. Treba je biti samo ves čas pozoren na svoje odločitve.

ČANTANJE. V nekaterih tradicijah čantanje velja za molitev in služi kot priprava na meditacijo. Marsikje se ključna besedila raje čantajo kot berejo, ker si jih ljudje lažje zapomnijo.

ASKEZA. Samodiscipliniranost, preprostost, nepredajanje užitkom. Kadar živimo asketsko, se postimo, hodimo na intenzivne odmike, dolgo meditiramo, morda molčimo ali abstiniramo. Askeza pomaga razvijati moč volje in nadzor nad seboj. V jogi se to imenuje tapas.

UČENJE IN PONOTRANJANJE

KONTEMPLACIJA. Poslušanje govorov ali branje duhovnih besedil lahko pomaga poglobljeno premišljevati o pomenu naukov. Kontemplacija je prisotna v praktično vseh tradicijah. Premišljujemo, kako lahko nauke uporabimo v svojem življenju, kako nam lahko spremenijo pogled na svet.

SKUPNOST IN UČITELJ. V skupnosti si med seboj pomagamo premagovati težavi, se motiviramo, drug drugemu prinašamo odgovore in se srečujemo s podobno mislečimi ljudmi, s katerimi se lahko poistovetimo. V tem smislu je koristno tudi preživljati čas z učiteljem, ki ponekod velja za nujno potrebnega za rast učenca, in je celo pomembnejše od kontemplacije različnih besedil.

VERA. V nekaterih duhovnih tradicijah je treba že od samega začetka verjeti v temeljne smernice tradicije. Spet druge pa dajejo večji poudarek osebni izkušnji.

ZUNANJE DELOVANJE

ETIKA. Etika pomeni, da sledimo določenim pravilom obnašanja, saj so tako naše misli, besede in dejanja usklajene z resnico, po kateri hrepenimo.

RITUALI.  Nekatere tradicije dajejo večji poudarek ritualom kot druge, a so povsod prisotni takšni ali drugačni rituali. Ritual je dejansko zaporedje dejanj na isti način v konkretni namen. Običajno so namenjeni čaščenju in so zelo intenzivni. Temeljni namen ritualom je razvijati konkretna stanja zavesti.

SLUŽENJE. Če služimo skupnosti, lahko tudi izražamo svojo predanost duhovni poti. Lahko hranimo revne, prevajamo sveta besedila, sodelujemo v spletnih skupnostih, kjer si ljudje pomagamo med seboj. Ni toliko pomembno, kaj delamo, ampak s kakšnim namenom nekaj delamo.

Največja napaka posameznika pri podajanju na svoji poti duhovnosti, da se lotevamo vsega ali več oblik duhovnih praks hkrati. Seveda se ni treba lotevati vsega zgoraj naštetega, gre samo za poudarke, ki jim je pametno slediti (in nadgrajevati) med stopanjem po svojih duhovni poti.

Duhovne poti

Duhovnost pozna nešteto različnih poti, naukov, tradicij, šol in mojstrov, v osnovi pa poznamo pet različnih duhovnih poti.

1. POT ZNANJA. Temeljne prakse na poti znanja so kontemplacija, meditacija in proučevanje. Osvobodimo se po zaslugi modrosti in uvidov, ker jasno vidimo, kdo smo, in razumemo resničnost, kakršna je. Primeri tega so budizem, vedanta, kabala in podobno.
2. POT PREDANOSTI. Temeljne prakse na poti predanosti so molitev, čantanje, mantre, vera, rituali in odnos z učiteljem. Osvobodimo se, ko izročimo svoj ego višji sili oziroma zavesti. Primeri tega so krščanstvo, bhakti joga in sufizem.
3. POT MEDITACIJE. Temeljne prakse na poti meditacije so meditacija, dihalne tehnike, askeza in odnos z učiteljem. Osvobodimo se, ko se umirimo in v meditaciji ponotranjamo ter prečiščujemo nečistoče uma in srca. Primeri tega so budizem, džajnizem in radža joga.
4. POT SLUŽENJA. Temeljne prakse na poti služenja so molitev, skupnost, etika in služenje. Osvobodimo se, ker se trudimo biti nesebični, prečiščujemo nečistoče, ker ves čas služimo, ne da bi želeli karkoli v zameno. Pogosto se povezuje s predanostjo. Primeri tega so karma joga, krščanstvo in nekatere budistične šole.
5. POT ENERGIJE. Temeljne prakse na poti energije so meditacija, dihalne tehnike, somatske tehnike, askeza, odnos z učiteljem in rituali. Osvobodimo se, ko sublimiramo in prečiščujemo svoje um, telo in psiho. Poti so si med seboj zelo različne, nekatere dajejo večji poudarek ritualom, spet druge razvijanju jasnovidnih sposobnosti in komunikaciji z nevidnimi bitji, ali pa se posvečajo bolj fizičnemu zdravju in dolgemu življenju. Primeri tega so hatha joga, daoizem in šamanizem.

Seveda je vsem potem duhovnost skupno razvijanje notranjih vrlin. Seveda se tudi v veliko pogledih prekrivajo med seboj, saj znanje, predanost (izročitev), meditacija, služenje in energija predstavljajo temeljne elemente vseh duhovnih praks, saj tako pomagajo do transcendence sebe. Naša lastna pot ima lahko tudi elemente še česa drugega ali pa se na duhovni poti vse skupaj tudi spreminja.

Kakorkoli že, pri iskanju in odkrivanju naše duhovnosti skozi različne duhovne poti se je najbolje pri sebi vprašati naslednje:

• kaj nas žene na pot duhovnosti in katere duhovne poti bomo izbrali
• kaj je naš končni cilj naše duhovnosti
• katere duhovne prakse so nam najbolje pisane na kožo in katera od duhovnih poti se nam zdi najbolj primerna in bi jih lahko vpeljali v našo vsakdanjo duhovnost

Torej seveda je ni poti, ki bi bila boljša ali slabša od druge, pomembno je le, kaj nam bolj odgovarja glede na različne dejavnike v življenju. Kaj bolj začuti naš duh, naša duša…..