Otroška duhovnost – Sprehod po gozdu kot duhovna izkušnja

Duhovnost ima nešteto oblik in izrazov. Skupen vseh tem oblikam je koncept verovanja v obstoj nečesa, kar je večje od človeka. V nasprotju z nekaterimi prepričanji, duhovnost ni nujno pogojena z religijami, temveč lahko vključuje holistično verovanje v obstoj povezave med posameznikom ter ostalimi živimi bitji ter svetom kot celoto. Nekateri ljudje tako živijo svojo duhovnost skozi izkušnje občutka povezanosti z višjimi nivoji zavesti ali z občutkom notranje povezanosti z vsemi ljudmi in naravo. Duhovne izkušnje doživljamo lahko skozi različne prakse, v različnih templjih, cerkvah, celo med sprehodi v naravi.

Ko se otrok začne učiti hoje, se njegov svet razširi. Prvotne meje njegovega dotedanjega sveta se podrejo in z radovednostjo se poda v svet. Vodijo ga njegova radovedost in oči, s tal pobira različne predmete, jih daje v usta, meče po tleh, tolče z njimi po okoliških ograjah, zidovih in drugih predmetih, ki jih na svoji poti sreča ter posluša zvok, ki pri tem nastaja. Večkrat  nekaj tako pritegne njegovo pozornost, da se ustavi za dalj časa, se morda obrne in naredi nekaj korakov po poti nazaj, gleda, posluša, prijema, okuša, se čudi, neštetokrat vpraša »zakaj«. Vsak sprehod, pa tudi, če poteka vedno po isti poti, je zanj prava pustolovščina, na kateri nabira izkušnje o svetu, hrani svoje čute ter spoznava okolico ter ljudi in živali, s katerimi si deli svoj novi svet. Preko pozdravov, preko zvokov, gest, začne prepoznavati vrsto socialnih veščin, vplivov svojih reakcij na druge in obratno.

Vsi starši želimo za svoje otroke le najboljše. Pri tem bi bilo dobro, da bi se zavedali tudi pomena otroške duhovnosti za njihov razvoj, ter se trudili vzpodbujati njihov naravni dar za čudenje in jim pustiti, da raziskujejo svet na način, kot ga doživljajo skozi lastna čutila. Kaj torej pomeni otroška duhovnost poleg že naštetega? Poleg tega, da otrokom pustimo, da svet odkrivajo na svoj način, otroško duhovnost spodbujamo tudi tako, da njihova lastna spoznanja nadgrajujemo s svojimi izkušnjami, znanjem in pogledi na svet, ne da bi pri tem zanikali njihova lastna spoznanja. Na ta način bomo krepili njihovo domišlijo. Ko se zavemo otroške duhovnosti, spoznamo, da so otroci svobodna bitja, polna skritih potencialov, ki jih bodo sami ter s pomočjo vrstnikov in odraslih, s katerimi se bodo znašli v stiku skozi življenje, odkrivali in razvijali. Naša naloga pri tem je, da na te potenciale opozorimo, ne da bi jih poskušali zatreti ali manjšati njihov pomen za otroka.

Učimo se skozi celo življenje,vendar se zdi, da se skozi odraščanje naš pogled skrči. Naš um je preobremenjen z mislimi o številnih obveznostih, skrbeh, načrtih za prihodnost. Naš notranji mir in naravno danost za čudenje kalijo tudi čedalje večja uporaba elektronskih naprav, ki naj bi nam prinesle čas, svobodo in površinsko veselje, dejansko pa prinaša prav nasprotne rezultate. Ko se odpravimo na sprehod, pogosto s seboj vzamemo mobilni telefon, da smo dosegljivi ali zgolj za to, da spremljamo čas ali štejemo prehojene korake. In med hojo dostikrat ne vidimo, da je bližnje drevo spremenilo barvo listov, ne zaznamo vonja cvetočega grma mimo katerega smo šli, ne ločimo med različnimi zvoki, ki nas na poti spremljajo. Po sprehodu se domov vrnemo bolj spočiti in umirjeni, a naš duhovni potencial je le v nizki meri zapolnjen.

Zdi se, da skozi življenje čedalje bolj hitimo. Od enega opravka do drugega. To naglico, prežeto s stresom, nehote prenašamo tudi na svoje otroke. Ko se z malčki odpravimo na sprehod, jih priganjamo, nismo sposobni razumeti, zakaj otrok že deset minut meče kamenčke v isto lužo. Pozabili smo biti naravni, spontani in radovedni, odprti za preproste stvari, s tem pa izgubljamo sočutje in človečnost ter svojemu otroku sporočamo, da to, kar počne, ni pomembno.

Če želimo ponovno prebuditi otroka v sebi, prebuditi otroško duhovnost, s katero smo prišli na ta svet, moramo zavestno izklopiti tisti del sebe, ki je odgovoren, ki mora izpolnjevati določene obveznosti, vsaj za kratek čas, ko se podamo na sprehod. Na svet okoli sebe moramo začeti gledati z velikimi očmi, odpreti še ostala čutila ter živeti trenutke med sprehodom, takšne, kot se nam takrat kažejo. Kot otroci, se torej podajmo na sprehod, kjer ne hitimo, sledimo svojim občutkom, po potrebi se ustavimo, se vsedemo, hodimo ali celo tečemo, če začutimo, da to potrebujemo. Predvsem  naj bo sprehod tak, ki nima drugega cilja, kot, da vklopimo vse svoje čute.

Na Japonskem so v zgodnjih 8o-ih razvili prakso shinrin-yoku, ki jo poenostavljeno prevajamo kot gozdna kopel ali gozdna terapija. Namen te prakse je prav v tem, da se naučimo odpreti vsa čutila, ter vsrkati gozdno atmosfero. Praksa gozne kopeli  je sedaj že precej razširjena po vsem svetu, tudi v Sloveniji, o njenih pozitivnih učinkih na zdravje človeka v polnem pomenu besede, pa pišejo številne raziskave.

Drevesa in druge rastline, ki rastejo v gozdovih sproščajo snov fitoncid. To je biološko aktivna snov, ki uničuje škodljive mikrobe, ki lahko vodijo v razvoj resnih patologij . Številne raziskave podajajo rezultate o raznovrstnih pozitivnih učinkih gozdnih kopeli. Med njimi so zmanjšan nivo stresa, boljše splošno počutje, boljša koncentracija, izboljšan imunski sistem, nižji krvni tlak, hitrejše okrevanje po prebolelih boleznih. Znanstveniki so med drugim ugotovili tudi, da je naš odziv na naravno okolje čustvenega značaja. Med drugim to pomeni, da preživljanje časa v naravi v večini primerov deluje pozitivno tudi pri premagovanju jeze, utrujenosti in žalosti. Obstajajo tudi raziskave s katerimi so ugotovili, da se otroci z motnjami koncentracije in hiperaktivnosti lažje osredotočajo na opravila v gozdem okolju, medtem ko so njihove težave bolj izražene v urbanih okoljih.

Za popolno doživetje narave ter vzpostavljanje povezave med seboj in naravo, s tem pa tudi poglabljanje duhovne izkušnje, je torej gozd idealno okolje. Ko v sprehod vključimo prakso gozdne kopeli, ne gre več za navadno hojo po gozdu, temveč za zavestno in kontemplativno prakso skozi katero se potopimo v zvoke in vonjave gozda, ter vse kar pritegne naše oko. Na gozdno kopel se lahko podamo pod vodstvom ustrezno kvalificiranega vodnika ali v svoji lastni režiji, pri čemer moramo le slediti osnovni ideji Shinrin-yoku.

Če bi radi preizkusili gozdno kopel v lastni režiji, se poskusite držati naslednjih navodil:

• V gozd se odpravite brez elektronskih naprav ali pa jih celo pustite doma.
• Ne hitite. Skozi gozd se premikajte počasi, da boste na ta način videli in čutili bolje.
• Dihajte globoko, usmerite vdih v predel trebuha, izdih pa naj bo dvakrat daljši od vdiha. Na ta način boste telesu sporočili, da se lahko sprosti.
• Ustavite se, stojte ali se vsedite, bodite pozorni na vonjave, ki vas obkrožajo.
• Vsrkajte okolje z vsemi čutili. Kako se počutite v gozdu ta trenutek? Opazujte, poskušajte zaznati najmanjše podrobnosti gozdnega okolja.
• Sedite in pozorno opazujte svet okoli sebe; poskusite ne razmišljati o opravkih, ki vas še čakajo in o temah, ki zadevajo vsakodnevno življenje.
• Imejte odprte oči. Barve narave delujejo pomirjajoče.
• V gozdu ostanite čim več časa. Priporočljivi sta dve uri, a do tega časa lahko pridete postopoma.

Obstajajo številne aktivnosti, ki jih lahko izvajamo v naravi, preko katerih se lahko sprostimo, krepimo svojo duhovnost  in se povežemo z naravnim okoljem: hoja po gozdu, joga, piknik v gozdu, meditacija, dihalne vaje, opazovanje rastlin ali živali, hoja po goznem potočku,… in še bi lahko naštevali. Če imate srečo in ste starši, lahko skupaj z otrokom odkrivate čudežni svet narave, tako da drug drugega opozarjate na podrobnosti, kot so živali, različne oblike listov in debel dreves, opazujete kako svetloba pronica med krošnjami, prisluhnete različnim pticam, šumenju bližnjega potočka, vonjavam vlažne zemlje, in tako v neskončnost. Bodite radovedni in se zavedajte, da so otroci naši največji učitelji. Dovolite jim, da razmišljajo in sami iščejo odgovore, pokažite jim, da je njihovo mnenje pomembno in enakovredno vašemu. Ne pozabite, da s tovrstnim odprtim pristopom neposredno pomagate ohranjati izvirno otroško duhovnost, nadgrajujete svojo, obenem pa krepite povezavo z otrokom ter naravo. Glede na številne pozitivne učinke naravnega okolja na celotno zdravje človeka, boste z rednim preživljanjem časa v gozdu podprli svoje in otrokovo zdravje, ter se domov vračali zadovoljni in sproščeni, kar bo nedvomno ugodno vplivalo tudi na odnose v družini.