Paramhansa Jogananda - indijski hindujski menih, jogi in guru
21. 4. 2022AUMParamhansa Jogananda
Paramhansa Jogananda (rojen kot Mukunda Lal Ghosh; 5. januar 1893 – 7. marec 1952) je bil indijski hindujski menih, jogi in guru, ki je s svojo organizacijo Self-Realization Fellowship (SRF) ( Društva za samouresničitev) / Yogoda Satsanga Society (YSS) v Indiji predstavil učenje meditacije in krija joge milijonom ljudi, zadnjih 32 let pa je živel v Ameriki.
Bil je glavni učenec bengalskega guruja joge swamija Sri Yukteswarja Girija, ki ga je njegova rodbina poslala, da bi širil nauke joge na Zahod, dokazoval je enotnost med vzhodnimi in zahodnimi religijami ter pridigal o ravnovesju med zahodno materialno rastjo in indijsko duhovnostjo.
Zaradi njegovega dolgoletnega vpliva na ameriško jogijsko gibanje in zlasti na jogijsko kulturo Los Angelesa so ga strokovnjaki za jogo označili za ‘očeta joge na Zahodu‘.
Jogananda je bil prvi pomemben indijski učitelj, ki se je naselil v Ameriki, in prvi ugledni Indijec, ki ga je gostila Bela hiša (predsednik Calvin Coolidge leta 1927).
Los Angeles Times ga je, ker je že tako zgodaj požel pohvale, označil za ‘prvega guruja superzvezdnika 20. stoletja’.
Leta 1920 je prišel v Boston in se podal na uspešno transkontinentalno govorniško turnejo, leta 1925 pa se je ustalil v Los Angelesu. V naslednjih dveh desetletjih in pol je pridobil lokalno slavo in širil svoj vpliv po vsem svetu: ustanovil je meniški red in usposabljal učence, hodil na učne turneje, kupoval nepremičnine za svojo organizacijo v različnih kalifornijskih krajih in iniciiral tisoče ljudi v krija jogo. Do leta 1952 je imel SRF več kot 100 centrov v Indiji in ZDA; danes ima skupine v skoraj vseh večjih ameriških mestih. Njegova načela ‘preprostega življenja in visoke miselnosti’ so pritegnila ljudi iz vseh okolij med njegove privržence.
Leta 1946 je objavil knjigo Avtobiografija jogija, ki je prejela odobravanje kritikov in pohvale trgovcev; prvo izdajo so prodali v več kot štirih milijonih izvodov, HarperSan Francisco pa jo je uvrstil med ‘100 najboljših duhovnih knjig 20. stoletja’. Nekdanji izvršni direktor podjetja Apple Steve Jobs je za svoj spominski obred naročil 500 izvodov te knjige, da bi vsak gost dobil svoj izvod. Knjiga je redno ponatisnjena in je znana kot ‘knjiga, ki je spremenila življenja milijonov’. Leta 2014 je bil posnet dokumentarni film Awake: Life of Yogananda, ki je prejel več nagrad na filmskih festivalih po vsem svetu. Njegova nadaljnja zapuščina po vsem svetu, ki je vse do današnjih dni vodilna osebnost zahodne duhovnosti, je avtorje, kot je Philip Goldberg, spodbudila, da ga imajo za ‘najbolj znanega in priljubljenega med vsemi indijskimi duhovnimi učitelji, ki so prišli na Zahod … z močjo svojega značaja in spretnim posredovanjem večne modrosti je milijonom pokazal pot do preseganja ovir za osvoboditev duše’.
Biografija Joganande
Mladi in privrženost
Jogananda se je rodil v Gorakhpurju, Uttar Pradesh, v Indiji v hindujski bengalski družini Kayastha. Bil je četrti od osmih otrok in drugi od štirih sinov Bhagabati Charan Ghosha, podpredsednika železnice Bengal-Nagpur, in Gyanprabha Devi. Po besedah njegovega mlajšega brata Sananda sta bila Mukundova zavest in izkušnja duhovnega že od najzgodnejših let daleč od običajnega. Ker je bil njegov oče podpredsednik Bengalsko-nagpurske železnice, se je družina v času Joganandovega otroštva zaradi narave njegovega dela preselila v več mest, med drugim v Lahore, Bareilly in Kalkuto. V Avtobiografiji jogija piše, da mu je pri enajstih letih umrla mati, tik pred zaroko njegovega najstarejšega brata Ananta; Mukundi je zapustila sveti amulet, ki ji ga je podaril sveti mož, ki ji je povedal, da naj bi ga Mukunda imel nekaj let, potem pa naj bi izginil v eter, iz katerega je prišel. Vse otroštvo mu je oče financiral vozovnice za vlak za številne izlete v oddaljena mesta in romarske kraje, na katere se je pogosto odpravljal s prijatelji. V mladosti je iskal številne indijske hindujske modrece in svetnike, med njimi Soham ‘Tiger’ Swamija, Gandha Babo in Mahendranath Gupto, v upanju, da bo našel razsvetljenega učitelja, ki ga bo vodil pri njegovem duhovnem iskanju.
Po končani srednji šoli je Jogananda formalno zapustil dom in se pridružil puščavnici Mahamandal Hemitage v Varanasiju, vendar je kmalu postal nezadovoljen z vztrajanjem pri organizacijskem delu namesto pri meditaciji in dojemanju Boga. Začel je moliti za vodstvo; leta 1910 se je njegovo iskanje različnih učiteljev večinoma končalo, ko je pri sedemnajstih letih spoznal svojega guruja, swamija Sri Yukteswarja Girija. Takrat je skrivnostno izginil njegov dobro varovani amulet, ki je izpolnil svoj duhovni namen. V svoji avtobiografiji opisuje svoje prvo srečanje s Sri Yukteswarjem kot obnovitev odnosa, ki je trajal več življenj:
»Vstopila sva v enost tišine; besede so se zdele najbolj odveč. Pogovor je v brezzvočnem petju tekel iz mojstrovega srca k učencu. Z anteno neomajnega vpogleda sem začutil, da moj guru pozna Boga in da me bo vodil k njemu. Zamegljenost tega življenja je izginila v krhki zarji prenatalnih spominov. Dramatični čas! Preteklost, sedanjost in prihodnost so njegovi vrteči prizori. To ni bilo prvo sonce, ki me je našlo pri teh svetih nogah!«
Naslednjih deset let (1910-1920) se je kot učenec Sri Yukteswarja izpopolnjeval v njegovih puščavnicah v Seramporeju in Puriju. Pozneje je Sri Yukteswar Joganando obvestil, da ga je k njemu poslal veliki guru njunega rodu, Mahavatar Babaji, s posebnim namenom širjenja joge po svetu.
Po opravljenem nadaljevalnem tečaju iz umetnosti na Scottish Church College v Kalkuti leta 1915 je diplomiral, in prejel diplomo, podobno današnji diplomi Bachelor of Arts ali B.A. (ki so jo takrat imenovali A.B.), na Serampore Collegeu, ki je imel dve enoti, eno kot ustanovni kolegij senata Serampore College (Univerze) in drugo kot pridruženi kolegij Univerze v Kalkuti. To mu je omogočilo, da je nekaj časa preživel v Yuktesvarjevem ašramu v Seramporeju.
Julija 1915, nekaj tednov po zaključku študija, je sprejel uradne zaobljube v meniškem redu swamijev; Sri Yukteswar mu je dovolil, da si izbere lastno ime: swami Yogananda Giri. Leta 1917 je Jogananda v Dihiki v Zahodni Bengaliji ustanovil šolo za dečke, ki je združevala sodobne izobraževalne tehnike z vadbo joge in duhovnimi ideali. Leto pozneje se je šola preselila v Ranchi. Med prvimi učenci šole je bil njegov najmlajši brat Bishnu Charan Ghosh, ki se je tam naučil jogijskih asan in jih nato učil Bikrama Choudhuryja.Ta šola je pozneje postala Yogoda Satsanga Society of India, indijska veja Joganandove ameriške organizacije Društva za samouresničitev (SFR)
Poučevanje v Ameriki
Leta 1920 je Jogananda nekega dne med meditacijo v svoji šoli v Ranchiju prejel videnje – pred njegovimi očmi so se zvrstili obrazi številnih Američanov, ki so mu sporočali, da bo kmalu odšel v Ameriko. Potem ko je vodenje šole predal učiteljskemu zboru (in nazadnje svojemu bratu učencu Swamiju Satyanandi), je odšel v Kalkuto; naslednji dan je prejel vabilo Ameriškega unitarističnega združenja, naj kot indijski delegat sodeluje na mednarodnem kongresu verskih liberalcev, ki je bil tistega leta sklican v Bostonu. Ko je za nasvet prosil svojega guruja, mu je Sri Yuktesvar svetoval, naj gre; pozneje, ko je v svoji sobi globoko molil, ga je nepričakovano obiskal Mahavatar Babaji, veliki guru njegovega rodu, ki mu je neposredno povedal, da so ga mojstri izbrali za širjenje krija joge na Zahodu. Pomirjen in opogumljen je Jogananda kmalu zatem sprejel ponudbo, da odide v Boston. Ta pripoved je postala standardni del njegovih predavanj.
Avgusta 1920 je z ladjo ‘The City of Sparta’ odpotoval v Združene države na dvomesečno plovbo in konec septembra pristal blizu Bostona. V začetku oktobra je govoril na mednarodnem kongresu in bil dobro sprejet; pozneje istega leta je ustanovil društvo za samorealizacijo Društva za samouresničitev (SRF), da bi po svetu širil svoje nauke o starodavnih indijskih praksah in filozofiji joge ter tradiciji meditacije. Naslednja štiri leta je Jogananda preživel v Bostonu; vmes je predaval in učil na vzhodni obali, leta 1924 pa se je odpravil na govorniško turnejo po celini. Na njegova predavanja je prišlo na tisoče ljudi. V tem času je pridobil številne slavne privržence, med njimi sopranistko Amelito Galli-Curci, tenorista Vladimirja Rosinga in Klaro Clemens Gabrilowitsch, hčer Marka Twaina. Leta 1925 je v Los Angelesu v Kaliforniji ustanovil mednarodni center Društva za samouresničitev, ki je postal duhovno in upravno središče njegovega rastočega delovanja. Jogananda je bil prvi hindujski učitelj joge, ki je večji del svojega življenja preživel v Ameriki. V ZDA je živel od leta 1920 do 1952, s prekinitvijo daljšega potovanja v tujino v letih 1935-1936, in prek svojih učencev razvil različne centre krija joge po vsem svetu.
FBI in britanske oblasti, ki so bile zaskrbljene zaradi naraščajočega gibanja za neodvisnost v Indiji, so Joganando uvrstile na vladni seznam in ga nadzorovale. Med letoma 1926 in 1937 so o njem vodili zaupno kartoteko, saj so jih skrbele njegove verske in moralne prakse. Philip Goldberg v svoji biografiji opisuje Joganando kot osebo, ki se je soočila s popolnim viharjem najhujših napak Amerike: medijskega senzacionalizma, verskega fanatizma, etničnih stereotipov, paternalizma, spolnih napadov in nesramnega rasizma.
Leta 1928 je bil Jogananda v Miamiju deležen neugodne reklame in policijski načelnik Leslie Quigg je Joganandu prepovedal nadaljnje dogodke. Quiggs je dejal, da to ni storil zaradi osebne zamere do Swamija, temveč v interesu javnega reda in Joganandove varnosti. Quigg je prejel prikrite grožnje zoper Joganando. Po besedah Phila Goldberga se je izkazalo, da so miamijski uradniki poklicali britanski vicekonzulat, da bi jim svetoval o zadevi … eden od uslužbencev konzulata je dejal, da sta mestni upravitelj Miamija in načelnik Quigg ‘priznala dejstvo, da je swami britanski podanik in očitno izobražen človek, a žal je bil to, kar v tem delu države velja za barvnega človeka«. Glede na kulturne običaje na jugu je opozoril, da je bil ‘swami v veliki nevarnosti, da bi ga prebivalstvo telesno poškodovalo’.
Obisk v Indiji, 1935-1936
Leta 1935 se je skupaj z dvema svojima učencema iz zahoda s čezoceansko ladjo vrnil v Indijo, da bi obiskal svojega guruja Sri Yukteswarja Girija in mu pomagal vzpostaviti njegovo delo Yogoda Satsanga v Indiji. Med potjo je njegova ladja zaplula v Evropo in na Bližnji vzhod; obiskal je druge živeče zahodne svetnike, kot je Therese Neumann, katoliška stigmatistka iz Konnersreutha, in kraje duhovnega pomena: Assisi, Italija, v čast sv. Frančišku, atenske templje v Grčiji in Sokratovo zaporniško celico, Sveto deželo Palestino in kraje Jezusovega duhovnega služenja ter Kairo v Egiptu, kjer si je ogledal starodavne piramide.
Avgusta 1935 je prispel v Indijo v pristanišče Mumbaj in zaradi svoje slave v Ameriki so ga med kratkim bivanjem v hotelu Tadž Mahal pričakali številni fotografi in novinarji. Ko se je z vlakom odpravil proti vzhodu in prispel na postajo Howrah blizu Kalkute, ga je pričakala velika množica ljudi in slovesen sprevod, ki sta ga vodila njegov brat Bishnu Charan Ghosh in maharadža iz Kasimbazarja. Ob obisku Serampore je doživel čustveno srečanje s svojim gurujem Sri Yukteswarjem, kar je podrobno zabeležil njegov učenec z zahoda C. Richard Wright. Med bivanjem v Indiji je poskrbel, da je bila njegova deška šola v Ranchiju pravno registrirana, in s turistično skupino obiskal različne kraje: Tadž Mahal v Agri, tempelj Chamundeshwari v Mysoreju, Allahabad na Kumbh Meli januarja 1936 in Brindaban, kjer je obiskal vzvišenega učenca Lahiri Mahasaya, Swamija Keshabanando.
Srečal se je tudi z drugimi različnimi ljudmi, ki so ga pritegnili: Mahatmo Gandijem, ki ga je posvetil v krija jogo, svetnico Anandamoyi Ma, Giri Balo, ostarelo joginjo, ki je preživela brez hrane, znanim fizikom Chandrasekhara Venkata Ramanom in več učenci guruja Sri Yukteswarja Lahiri Mahasaya. Med bivanjem v Indiji je Sri Yukteswar Joganandi podelil meniški naziv Paramhansa, ki pomeni ‘vrhovni labod’ in označuje najvišji duhovni dosežek ter je uradno nadomestil njegov prejšnji naziv ‘swami’. Marca 1936, ko se je Jogananda po obisku Brindabana vrnil v Kalkuto, je Sri Yukteswar v svojem puščavniškem bivališču v Puriju umrl (ali v jogijski tradiciji dosegel mahasamadhi). Po pogrebnih obredih svojega guruja je Jogananda še nekaj mesecev poučeval, vodil intervjuje in se srečeval s prijatelji, nato pa se je sredi leta 1936 namenil vrniti v ZDA.
Sodeč po njegovi avtobiografiji je imel junija 1936 po videnju Krišne nadnaravno srečanje z vstalim duhom svojega guruja Sri Yukteswarja, ko je bil v sobi hotela Regent v Mumbaju. Med izkušnjo, ko je Jogananda fizično prijel in se držal gurujeve trdne oblike, mu je Sri Yukteswar pojasnil, da zdaj služi kot duhovni vodnik na visokem astralnem planetu, in podrobno razložil resnice o: astralnem kraljestvu, astralnih planetih in posmrtnem življenju; načinu življenja, sposobnostih in različnih stopnjah svobode astralnih bitij; delovanju karme; različnih superfizičnih telesih človeka in kako deluje prek njih ter drugih metafizičnih temah. Z novo modrostjo in okrepljen od srečanja je Jogananda s svojima učencema z zahoda s čezoceansko ladjo iz Mumbaja zapustil Indijo; nekaj tednov je ostal v Angliji, kjer je vodil več tečajev joge v Londonu in obiskal zgodovinske znamenitosti, oktobra 1936 pa je odpotoval v ZDA.
Vrnitev v Ameriko, 1936
Konec leta 1936 je Joganandova ladja prispela v newyorško pristanišče in plula mimo Kipa svobode; Jogananda in njegovi spremljevalci so se nato z avtomobilom znamke Ford odpeljali čez celinske ZDA nazaj na njegov sedež na Mount Washingtonu v Kaliforniji. Ponovno se je združil s svojimi ameriškimi učenci, nadaljeval s predavanji, pisanjem in ustanavljanjem cerkva v južni Kaliforniji. Nastanil se je v puščavsko zavetje SRF v Encinitasu v Kaliforniji, ki mu jo je kot presenečenje podaril njegov napredni učenec Rajarsi Janakananda. V tem puščavskem zavetju je Jogananda napisal svojo znamenito Avtobiografijo jogija in druge spise. V tem času je prav tako ustvaril ‘trajno podlago za duhovno in humanitarno deloYogoda Satsanga Society of India’.
Leta 1946 je Jogananda izkoristil spremembo zakonodaje o priseljevanju in zaprosil za državljanstvo. Njegova prošnja je bila odobrena leta 1949 in postal je naturalizirani državljan ZDA.
Zadnja štiri leta svojega življenja je Jogananda preživel predvsem v samoti z nekaterimi učenci iz ožjega kroga v svojem puščavskem zavetju v Twentynine Palms v Kaliforniji, da bi dokončal svoje spise in revizijo knjig, člankov in lekcij, ki jih je napisal prej v preteklih letih. V tem obdobju je dal nekaj intervjujev in javnih predavanj. Svojim bližnjim učencem je rekel: »Zdaj lahko veliko več storim, da s svojim peresom dosežem druge.«
Smrt
V dneh pred smrtjo je Jogananda začel svojim učencem namigovati, da je čas, da zapusti svet.
7. marca 1952 se je udeležil večerje za gostujočega indijskega veleposlanika v ZDA, Ob koncu banketa je Jogananda govoril o Indiji in Ameriki, njunem prispevku k svetovnemu miru in človeškemu napredku ter njunem prihodnjem sodelovanju, pri čemer je izrazil upanje na ‘združeni svet’, ki bi združeval najboljše lastnosti ‘učinkovite Amerike’ in ‘duhovne Indije’. Po pričevanju očividca – Daya Mata, neposrednega Joganandovega učenca, ki je bil med letoma 1955 in 2010 vodja Društva za samouresničitev – je Jogananda ob koncu govora prebral svojo pesem Moja Indija in jo sklenil z besedami: »Kjer Ganges, gozdovi, himalajske jame in ljudje sanjajo Boga – sem posvečen; moje telo se je dotaknilo te grude.« Ko je izrekel te besede, je dvignil oči v središče Kutastha (ajna čakra ali ‘duhovno oko’) in njegovo telo je padlo na tla. Njegovi privrženci pravijo, da je vstopil v mahasamadhi. Njegov pogrebni obred, ki se ga je udeležilo več sto ljudi, je bil na sedežu SRF na vrhu gore Washington v Los Angelesu. Rajarsi Janakananda, ki ga je Jogananda izbral za svojega naslednika kot novega predsednika Društva za samouresničitev, je ‘opravil sveti obred, s katerim je telo prepustil Bogu’.
Po knjigi Divine Interventions: True Stories of Mysteries and Miracles That Change Lives, Jogananda je še tri tedne po smrti ‘ni kazal nobenih znakov telesnega propadanja in njegov nespremenjeni obraz je sijal z božanskim sijajem neomadeževanosti’. V notarsko overjenem pismu direktorja mrtvašnice Harryja T. Rowea je bilo dodano: »Odsotnost kakršnih koli vizualnih znakov razpadanja … ponuja najbolj nenavaden primer v naši izkušnji…. Kolikor nam je znano iz mrliških kronik, je takšno stanje popolne ohranjenosti trupla neprimerljivo … Joganandovo telo je bilo očitno v fenomenalnem stanju nespremenljivosti … Iz njegovega telesa nikoli ni bilo čutiti vonja po razpadanju … Zaradi teh razlogov ponovno poudarjamo, da je primer Paramhanse Joganande v naših izkušnjah edinstven.« Joganandovi posmrtni ostanki so shranjeni v spominskem parku Forest Lawn v Velikem mavzoleju (običajno zaprtem za obiskovalce, vendar je Joganandov grob dostopen) v Glendalu v Kaliforniji.
Nauki Joganande
Leta 1917 je Jogananda v Indiji ‘začel svoje življenjsko delo z ustanovitvijo šole ‘kako živeti’ za dečke, v kateri so bile sodobne izobraževalne metode združene z vadbo joge in poučevanjem o duhovnih idealih’. Leta 1920 ‘je bil povabljen, da kot indijski delegat sodeluje na mednarodnem kongresu verskih liberalcev, ki je bil sklican v Bostonu. Njegov govor na kongresu o ‘znanosti religije’ je bil sprejet z navdušenjem.’ Naslednjih nekaj let je predaval in poučeval po Združenih državah Amerike. V svojih predavanjih je učil o ‘enotnosti izvirnih naukov Jezusa Kristusa in izvirne joge, ki jo je učil Bhagavan Krišna’.
Leta 1920 je ustanovil Društvo za samouresničitev in leta 1925 v Los Angelesu v Kaliforniji, ZDA, ustanovil mednarodni sedež SRF. Jogananda je napisal knjigo Second Coming of Christ: The Resurrection of the Christ Within You and God Talks With Arjuna – Bhagavad Gita, da bi pojasnil svoje prepričanje o skladnosti in enotnosti izvornega krščanstva, kot ga je učil Jezus Kristus, in izvorne joge, kot jo je učil Bhagavan Krišna, ter predstavil, da so ta načela resnice skupni znanstveni temelj vseh resničnih religij.
Jogananda je zapisal svoje cilje in ideale za Društvo za samouresničitev / Društvo Jogoda Satsanga
- Razširiti med narodi znanje o določenih znanstvenih tehnikah za doseganje neposredne osebne izkušnje Boga.
- Učiti, da je namen življenja, da se človekova omejena smrtna zavest s samopomočjo razvije v Božjo zavest, in v ta namen ustanavljati templje Društva za samouresničevanje za Božje občestvo po vsem svetu ter spodbujati ustanavljanje posameznih Božjih templjev v domovih in v srcih ljudi.
- Razkriti popolno skladnost in temeljno enotnost izvornega krščanstva, kot ga je učil Jezus Kristus, in izvorne joge, kot jo je učil Bhagavan Krišna, ter pokazati, da so ta načela resnice skupni znanstveni temelj vseh resničnih religij.
- Opozoriti na edino božansko avtocesto, na katero na koncu vodijo vse poti resničnih verskih prepričanj: avtocesto vsakodnevne, znanstvene in predane meditacije o Bogu.
- Osvoboditi človeka trojnega trpljenja: telesnih bolezni, duševnih neharmonij in duhovne nevednosti.
- Spodbujati ‘preprosto življenje in visoko mišljenje’ ter širiti duh bratstva med vsemi ljudmi z učenjem o večni osnovi njihove enotnosti: sorodstvu z Bogom.
- Dokazati premoč uma nad telesom in duše nad umom.
- Zlo premagati z dobrim, žalost z veseljem, krutost s prijaznostjo, nevednost z modrostjo.
- Združiti znanost in religijo s spoznanjem enotnosti njunih temeljnih načel.
- Zagovarjati kulturno in duhovno razumevanje med Vzhodom in Zahodom ter izmenjavo njunih najlepših posebnosti.
- Služiti človeštvu kot svojemu večjemu Jazu.
