Vitruvije človek

Gotovo ste jo že videli; Vitruvijev človek ali Vitruvian Man (Le proporzioni del corpo umano secondo Vitruvio), ki ga je ustvaril Leonardo da Vinci, je ena od najznamenitejših podob, ki so se že dolgo tega zapisale v zgodovino in človekovo galerijo podob. Vitruvije človek, simbol, ki predstavlja tisto popolno merilo, poznano kot zlati rez, se ne pojavlja le na italijanskih kovancih, temveč ga je mogoče najti na oblekah, modnih dodatkih, šolskih potrebščinah, tako zelo prisoten je, da se zdi že kar samoumeven.

A Vitruvijev človek ni kar od vedno. Nekdo ga je moral ustvariti, ga tehtno preučiti in izrisati. Kakšna zgodba se pravzaprav skriva za tem velikim simbolom človeka, narave in njune povezave, ki jo tvori zlati rez? Opravljenih je bilo že ogromno raziskav, pa uspe Leonardo da Vinci še vedno presenetiti s kakšno podrobnostjo. Ali je za vse zaslužen popolnoma sam? Kako razumeti njegovo delo, kaj danes predstavlja Vitruvijev človek, angleško Vitruvian man in, za vse, ki želijo biti natančni, kaj pravzaprav pomeni originalno ime oziroma naslov, ki se po italijansko glasi: Le proporzioni del corpo umano secondo Vitruvio?

Kaj je Vitruvije človek?

Delo, originalno imenovano kot »Razmerja človeškega telesa po Vitruviju« ali krajše »Vitruvijev človek« (Vitruvian Man), je delo, ki ga je okoli leta 1487 narisal Leonardo da Vinci. Za risanje je uporabil pero, črnilo in na papir risal s kovinsko konico. Gre za podobo golega moškega, ki z iztegnjenimi in raztegnjenimi nogami in rokami stoji v kvadratu ter krožnici in se dotika stranic. Njegovo telo je izrisano v idealnih razmerjih, ki naj bi jih bilo mogoče najti v naravi in vsakem človeku. Vitruvian Man je prikazan z dvema paroma rok in dvema paroma nog je skupno mogoče preučevati kar 16 različnih telesnih pozicij.

Leonardo da Vinci pa ni bil prvi, ki je dobil tovrstno idejo, kljub temu da jo je gotovo dodobra izpilil in popeljal v zgodovino. Več avtorjev je namreč skušalo skicirati in uresničiti idejo, ki jo je zastavil sam Vitruvij, arhitekt, po katerem je bilo delo Vitruvijev človek poimenovano. Dokazovanja tega, da se človekovo telo prilega hrkati krožnici in kvadratu, se je lotil v osemdesetih letih 15. stoletja Francesco di Giorgio Martini. Verjetno pa je na Leonarda bolj neposredno vplivalo delo Francescovega prijatelja Giacoma Andree, s katerim je imel Leonardo da Vinci neposredno srečanje in je tudi omenjal »Andrejevega Vitruvija«. Čeprav je ta na prvi izgleda precej podobno kot Vitruvije človek Leonarda, oba sta namreč središče kroga postavila v popek človeka, pa je Andrea narisal le dve roki in dve nogi. Ta razlika pa je pravzaprav ključna, saj je tako prikazal le eno (možno) pozo za razliko od 16 poz pri Le proporzioni del corpo umano secondo Vitruvio.

Človek in zlati rez

Zlati rez je poznan že dolga stoletja zgodovin. Uporabljali so ga tudi umetniki iz obdobja antike in renesanse, ki so stremeli k stvaritvi popolnega prikaza človeka. Ni dvoma, da je najbolj znan med njimi prav Vitruvije človek. Gre namreč za matematično študijo, ki preučuje in prikaže razmerja med deli človeškega telesa, ki naj bi predstavljala ideal in hkrati interpretacijo zapiskov omenjenega arhitekta iz Rima. Pri skici Vitruvian Man da Vincija je pomembno to, kako je določil in prilagodil poziciji dveh likov, kvadrata, da je našel odgovor in uresničil zagonetno nalogo, po kateri naj bi se iztegnjene roke in noge do potankosti prilegale omenjenima likoma. Na risbi je lepo razvidno, da središči likov niso usklajeni, temveč je kvadrat pomaknjen nekoliko nižje.

Prav tako je Leonardo da Vinci nekoliko popravil prejšnje meritve človekovega telesa. In z natančnimi meritvami, ki so ujete v znamenito podobo, naj bi dokazal razmerja idealnega telesa, ki se skladajo z razmerjem zlatega reza. Idealno razmerje je torej 1,618033989 …

Kakšna so popolna razmerja?

Skici Vitruvije človek je dodan tudi tekst v prepoznavnem načinu da Vincijevega pisanja. Besedilo popisuje, kako se kaže to idealno razmerje v praktično vseh kotičkih in primerjavah delov telesa. Navaja: »štirje prsti so enaki eni dlani«, »štiri dlani so enake eni nogi«, »štiriindvajset dlani je enakih enemu človeku« … K prvemu nizu komentarjev je zapisal tudi, kako razpreti noge in roke, da bo središče v popku, noge pa bodo tvorile enakostraničen trikotnik.

V nadaljevanju je med seboj dele telesa primerjal z ulomki, kot na primer: »od spodnjega dela brade do vrha glave je ena osmina njegove višine« ali »Začetek genitalij označuje sredino moškega«. A Vitruvian Man ponuja tudi razbiranje razmerji, ki jih znotraj mer telesa skriva zlati rez. Tako je razmerje med višino človeka in višino popka φ. To isto razmerje se pojavi med dolžino od ramen do prstov in od komolca do prstov; pa med višino kolka in višino kolena; dolžino glave ter od brade do popka; razdaljo sramnega predela do kolen in sramnega predela do popka … Gre le za primere, ki dokazujejo, kako proporci, ki prihajajo iz narave, zlati rez, urejajo tudi zgradbo človeka in njegovega telesa.

Vprašanje razmerij

Vprašanje o razmerjih človeškega telesa so dolgo zaznamovala znanost in predvsem vizualne umetnike, ideja, tako kot sam Vitruvian man pa se uvršča v kanon razmerji. Koncept, ki so se ga posluževali umetniki, sloni na matematično natančnih določilih in meritvah idealnega telesa, ki naj bi bilo model za ustvarjalce. Omenjeni kanon je opazen že pri starih Egipčanih, kjer je razmerje pomagalo določati idealne velikosti človeških podob, tako pri sliki kot kipu. Človeško podobo so razdelili na 18 prekatov, delov, ki so ločevali telo od podplatov pa do vrha glave oziroma lasišča. Kot rečeno, so kanon razmerji za svojega vzeli tudi v obdobju klasične Grčije. Le z upoštevanjem, ki ga predvideva zlati rez, je namreč mogoče doseči lepoto, so se strinjali filozofi. Primer uresničenja kanona in strogo določenih razmerji je tudi kip Dorifor, ki naj bi nastal okoli leta 440 pr. Kr. Poznan je tudi pod imenom »Suplinonosec«, ustvaril pa ga je Polykleit.

Kdo je bil Vitruvius?

In kdo je oseba, po katerem je Leonardo da Vinci svoji skici in človeku na njej dal ime Vitruvijev človek? Omenjeni Vitruvij je bil arhitekt in inženir s področja Rima. V svojem vplivnem gradbenem vodniku Da Architectura se je poleg arhitekture posvečal tudi človeškemu telesu ter o njem zapisal, da gre za geometrijsko popolna razmerja. Knjiga je izšla je med letoma 30 in 15 pr. Kr. Ponovni val priljubljenosti se je zgodil leta 1414, po zaslugi humanista Poggia Bracciolinija. Takrat se je njen vpliv razširil med številne renesančne ustvarjalce in tudi pritegnil da Vincija, da se je odločil raziskati in izrisati anatomijo z Vitruvian Man.

Delo Da Architectura je njen avtor utemeljeval na 3 poglavitnih gradbenih načelih: stabilnosti, uporabnosti ter lepoti, ki so dobila skupno ime Vitruvijeva triada. Poudarjal je tudi povezavo in pomen narave, ko gre za izgradnjo stavbe. Misel povezave z graditeljskimi pristopi narave je mogoče prepoznati tudi v delu Le proporzioni del corpo umano secondo Vitruvio, torej Vitruvije človek. Sam Vitruvij pa je o popolnosti sorazmerja, ki zavzema človeško obliko zapisal, da so proporci človeka kakor tempelj, njegovi posamezni deli pa so merilo za celoto. Tako naj bi tudi v arhitekturi in gradnji izhajal iz človeških razmerji in odnosa med na primer dlanjo, stopalom, podlahtjo. Številka deset, kolikor imajo ljudje navadno prstov na nogah in rokah, pa naj bi bila sveta.

Svoja dognanja in meritve, ki jih je o proporcih povzel na podlagi modelov, je zapisal tako, da je predstavil razdalje, dolžine ali višine posameznih delov telesa in jih primerjal z drugimi, podobno kot je v popravljeni obliki nato naredil tudi Leonardo da Vinci. Nato pa je sledil še zapis, ki je mnoge ustvarjalce gnal k raziskovanju, dokončno pa je uspel da Vinciju. Razmerja človeka naj bi se ujemala s krogom in kvadratom, tako kot se tudi v templju med seboj vsak element ujema z vsem drugim. Zapisal je, da je središče človeka v popku. Če je s tem središčem izrisan krog in človek leži z raztegnjenimi udi, se bo dotikal krožnice. Nato je enako poudaril še za kvadrat. Kljub temu Vitruvije človek danes obstaja v kar 16 pozah, po zaslugah da Vincija, ki je središče kroga in kvadrata nekoliko zamaknil.

Vizualen izgled dela Vitruvije človek

Vitvruvijev človek, kot eden od najbolj znanih in razširjenih simbolov, vizualno gledano predstavlja osebo moškega spola (l’uomo), ki ima roki in noge v dveh različnih položajih, mogoče pa je te pozicije dodatno razčleniti. Nad in pod skico se vije besedilo, ki ga je Leonardo da Vinci zapisal po navdihu rimskega arhitekta Vitruvija. Vutruvijev človek ni nujno običajen človek, temveč predstavlja idealna razmerja človeškega telesa (o tem priča prvotno poimenovanje: Le proporzioni del corpo umano secondo Vitruvio. Človeku z idealnimi proporci je orisan kvadrat in krog, ki sorazmernost dokazujeta. Tudi sam krog in kvadrat veljata za popolni obliki, pri čemer naj bi krog predstavljal nebo (il Cielo), kvadrat pa Zemljo in trdnost (la Terra).

Vitruvije človek da Vincija v kontekstu

Delo Vitruvijev človek, ki je bilo ustvarjeno konec 15. stoletja, je leta 1822 postalo del stalne zbirke v Benetkah, v galeriji Gallerie dell’Accademia. Zaradi občutljivosti materiala je redko postavljen na ogled, njegova skritost pred javnostjo pa ne zmanjšuje središčne vloge, ki jo ima znotraj renesančnega ustvarjanja.

Podoba izrisana s peresom in črnilom, opremljena s tekstom utemeljuje t. i. medicinsko ravnovesje človeške anatomije, ki je ključ za stabilnost in lepoto. A Vitruvijev človek in njegova podoba na prvem mestu ne poudarjata zmožnosti arhitekta ali umetnika, pač pa človeško podobo in gradnjo povezujeta z naravo. Nekateri na primer navajajo, da Vitruvian Man v sebi skriva »kozmografijo mikrokozmosa«, s tem pa je ustvarjena in prikazana povezava človeka s stvarstvom, vesoljem. Preko mikrokozmosa naj bi odseval makrokozmos ter obratno. Naravo in v njej človeka je namreč Leonardo da Vinci razumel kot združitev matematike in umetnosti, ki ju je želel dokončno združiti s simboliko, ki jo nosi Vitruvijev človek.

Povezovanje narave in človeka sega globoko v filozofsko in intelektualno tradicijo humanizma, gibanja, ki se je razcvetelo v skupnosti renesančnih umetnikov, posebno v kiparstvu. To gibanje je človeka razumelo kot neskončen potencial za doseganje novih in novih uspehov, kot bitje naj bi bil rojen s sposobnostmi za uresničevanje dosežkov.

V svojem razmišljanju je pomembno presegalo domete krščanske vere in vloge »običajnega smrtnika« v njej, humanizem je namreč človekovo mesto postavljal v vesolje, ju povezoval in točno o tem priča Vitruvijev človek, njegova razmerja, usidranost v dve popolni obliki, podoba, ki nikoli ne neha presenečati.