Akcija!

JEMANDŽA – Oriša, boginja in kraljica morja

JEMANDŽA – Oriša, boginja in kraljica morja

Avtor Raven Morgaine, ki že več kot trideset let časti Jemandžo, tako v nadvse zanimivi knjigi – prvi o Jemandži, ki je na voljo širši javnosti – raziskuje njeno zgodovino in številne oblike, tudi kot mater, ljubimko, čarovnico, vojščakinjo in morsko deklico. Knjiga obenem slavi Jemandžo in predstavlja praktične nasvete za delo z orišo. Avtor vzame pod drobnogled njeno mitologijo in njeno posebno vlogo v LGBTQ skupnosti.

Preberite več
Redna cena: 27,90 
Akcijska cena: 22,32 
Na zalogi
33 dni garancije
Na vse nakupe imate 33 dnevni rok za vračilo. Brez vprašanj.
Hitra in brezplačna dostava
Za vsa naročila nad 69,90 €, vam nudimo brezplačno dostavo.
Različne možnosti plačila
Predračun – UPN nalog, po povzetju, plačilne kartice, GooglePay & ApplePay

V knjigi si lahko preberete:

  • podroben seznam cvetlic, zelišč in drugih rastlin, iz katerih sije Jemandžina moč
  • navodila za izdelavo oltarjev in svetišč
  • uroke, recepte in rituale
  • osebne izkušnje avtorja in tradicionalno pataki izročilo

Ko se dvigne val iz morja in zalije zemljó, takrat je na delu kraljica morja Jemandža, ki jo avtor knjige, Raven Morgaine, časti že več kot trideset let in ji pripisuje tudi zasluge za lastno preživetje. Prvič v otroštvu, ko ga je skrivnostna sila rešila gotove smrti med visoko plimo na valobranu, kasneje pa tudi v težkih življenjskih preizkušnjah, ko se je počutil izdanega in razčlovečenega od osebe, ki jo je imel neskončno rad, in ob smrti matere leta 2016, za kar trdi, da brez pomoči Jemandže ne bi mogel preživeti. Sam pravi, da se je pisanja knjige loteval kar pet let, ker je sicer bolj vešč govornih nastopov in pesniških stihov, nazadnje pa je presodil, da je pomembno razširiti glas o oriši – eni od več posrednikov med človeštvom in božanstvi po tradiciji dežele Jorubov v zahodni Afriki –, ki v mnogih deželah po svetu velja za kraljico vseh vodá. Sploh če upoštevamo, da se po zahodu Afrike pretaka ogromno rek, ne čudi, da je Jemandža skupaj z drugimi orišami izšla iz rečnih duhov, ki so jih že od nekdaj častile afriške duhovne tradicije.

Nenazadnje se je sam enako kot vsi mi že od nekdaj trudil poimenovati in predse priklicati podobo duhovnih in naravnih sil, s katerimi se ljudje srečujemo v življenju, da jih lažje razumemo in se nam zdijo manj srhljive. Pot do Jemandže in njenih praks je bila dolga in trnova, vendar mu je nazadnje uspelo. Jemandža sodi med najbolj ljubljene, sprejete, prilaščane in privzete duhove in polno ime – Je Omo Edža, »mati, katere otroci so enako številčni kot ribe« – se uporablja v številnih različicah.

Sijoča trojno kronana kraljica morja, Zemlje in Lune,
ki lahko s svojo močjo poskrbi za vse,
prinašalka sočutja in čudežev,
miru in harmonije,
ponižno te prosim, da ovij naš svet v svoje modro ogrinjalo zaščite.

Naj nam v življenje ne vdrejo zlo, bolezni, nasilje ali jeza.
Poskrbi, da uničujoča moč te grozljive bolezni ne bo dosegla tvojih otrok.
Izbriši jo z obličja zemlje, tega univerzuma, te resničnosti.
Ponovno vzpostavi skupnosti, da se bodo naši otroci lahko spet igrali skupaj.
Da bomo lahko spet začeli hoditi v službo in opravljali druge dolžnosti.
Poskrbi, da bomo nahranjeni in čisti.
Poskrbi, da se nas bo revščina na daleč ognila.

Velika mati, oklepam se roba tvojih sedmerih kril za tvoje blagoslove in zaščito.
Spomni se me v svojih molitvah, kot se ti spominjaš vseh svojih otrok na Zemlji.
O, sijoča zvezda morja,
slavim te,
plešem v tvojih svetih ritmih.

Maferefun Jemandža.
Ašé Jemandža, ašé.
Slavljena bodi, Jemandža.

Odlomek iz knjige Jemandža – Oriša, boginja in kraljica morja (poglavje Jemandža v mitih in legendah):

Stric Raven priipoveduje zgodbe

Tako temu pravijo moji prijatelji in učenci, ko jim pripovedujem stare svete zgodbe svoje duhovne družine. Verjamem, da se je vse skupaj začelo pred nekaj leti, ko me je začel bližnji prijatelj naslavljati stric Raven. A mi je oznaka všeč, obdržala se je, zato tudi mi uživajmo v pripovedovanju zgodb.

Večina tradicionalnih afriških veroizpovedi je ustnih izročil, kar pomeni, da se zgodbe, prakse in kulture prenašajo iz roda v rod, od enega družinskega člana do drugega, od generacije do generacije, zato se spreminjajo, včasih neznatno, spet drugič bolj, a osnovno sporočilo oziroma nauk zgodbe ostane enak. Mnoge zgodbe so zato v sodobni preobleki neprepoznavne, ko jih primerjamo s prvotno različico, kar manj velja na zahodni polobli, ker tukajšnje skupnosti prakticirajo svojo veroizpoved v hišah, ki bolj spominjajo na cerkve, in v skupinah, ki nekako spominjajo na zborovanja – analogija je sicer zelo ohlapna.

V ustnih izročilih izgovorjeno besedo bolj častijo kot zapisano, zato ne poznajo veličastnih grimorijev (knjig urokov) ali starodavnih kamnitih tablic, svetih pisem ali knjig senc s svetimi zgodbami, ampak se basni, prilike in svarilne zgodbe vedno znova na novo pripovedujejo s svežim glasom in zornim kotom. Sčasoma se zato razvijajo in prilagajajo družbenemu okolju ter postajajo bolj relevantne za val mlajših učencev, ki prihajajo in bodo sčasoma nadaljevali tradicijo svečeništva, veroizpovedi in mitov, ki sodijo k orišam. Patakis (legende) in prilike se recitirajo na skoraj vseh srečanjih in obredih v moji družini, pripovedujemo jih pred spanjem kot alegorije in svarilne zgodbe. Če verjamete ali ne, sem videl, kako oživijo v filmih in celo stripih.

Po mojem mnenju je pripovedovanje zgodb sestavni del mojega učiteljskega dela in je moje najljubše opravilo v družbi družine ter prijateljev. Dejansko sem si že od nekdaj želel postati pripovedovalec zgodb, zato prek umetnin in pesmi poskušam prenesti zgodbe naprej. Ta del poučevanja naravnost obožujem, ker lahko zboru prednikov, ki pojejo hvalnice naših duhovnih čaščenj, dodam še svoj glas. Pripovedovanje zgodb mi pomaga še ozaljšati bogato tapiserijo naših mitov in prepričanj. Spodbuja me, da postanem del žive zgodovine in ohranjam čarovnijo pri življenju. Čeprav večinoma ne odtavam predaleč stran od osrednjega koncepta povedanih zgodb, jih predstavim s svojimi besedami in svojimi poudarki, zgodbo obrnem po svoje. Včasih se vam bo morda zazdelo, da se izražam malo vulgarno ali nerodno, morda v preveč sodobnem jeziku, vendar zares verjamem, da prvotna sporočila zgodb ostajajo jasna in resnična.

Dragi moji, udobno se torej namestite s hladno pijačo v roki, morda se usedite z udobnim pregrinjalom in v naročje vzemite mačko, ki prede, nato pa prisluhnite, kar vam želijo duhovi in stric Raven povedati.

Zamujanje na večerjo

Ena mojih najljubših zgodb pokaže, kako s ponižnostjo in spoštljivostjo dosežemo več kot s pohlepom in sebičnostjo. In kako včasih, če res zamudimo nekam, dejansko najbolje vstopimo na prizorišče dogajanja.

Od časa, ko se je začel čas – morda pa celo dlje –, Olodumareja častimo kot najvišjega boga stvarnika. On je prevzel odgovornost za vse, tudi za skrb za svoje otroke – oriše. A se je sčasoma naveličal biti privezan samo na en planet v univerzumu, čeprav je univerzum njegov in je planet ustvaril prav on. Videl je, da so se otroci postarali in postali modrejši (nekateri bolj kot drugi), zato je dolgo premišljeval o situaciji, nato pa sklenil, da je nastopil čas, ko se bo lotil drugih podvigov.

Ko se je Olodumare odločil, da odide in začne ustvarjati življenje v drugih svetovih ter drugih univerzumih, je sklenil, da bo razdelil oblast nad tem svetom med sedem najstarejših otrok – Obatalo, Oguna, Šanga, Ošun, Ojo, Eleguo in Jemandžo. Vse je povabil na pojedino v svoji palači. Otroci so prihiteli, ker jih zanimalo, katero sposobnost jim bo namenil. Vsi razen Jemandže, duha morja, ona se ni prikazala.

Olodumare je pripravil obilno pojedino. Dolga miza je bila prekrita z belim satenom in se šibila pod težo najrazkošnejših jedi, eksotičnega sadja in priboljškov, ob katerih se cedijo sline, vendar duhovi niso smeli začeti jesti do Jemandžinega prihoda. Druge oriše so medtem lačne in nataknjene sedele, ker so vedele, da jim oče ne bo podelil sposobnosti, dokler ne bo večerje konec. Ogun in Šango sta si skočila v lase, kar se je zgodilo vedno, če sta se morala predolgo družiti. Ošun je prijazno sedela, mrmrala in sanjarila. Oja in Elegua sta godrnjala, češ da se Jemandža preveč obira in naj Olodumare kar začne z vsem brez nje. Nenazadnje je zelo zamujala – bila je že nesramna, če ne kar žaljiva. Olodumare je prošnje zavrnil in vztrajal, da jo je treba počakati.

Ko je Jemandža prejela očetovo povabilo, je ravno žrtvovala ovna (ovnovo meso je imela najraje). Ko je zaključila, je našla veliko školjko morskega ušesa in na sredino položila ovnovo glavo, ki jo je obdala z biseri velikosti gosjih jajc, s koščki potopljenega zlata, čudovitimi školjkami in koralami. Nato se je oblekla v svojo najlepšo kristalno modro obleko in se okrasila s številnimi trakovi sijočih belih ter koralnih biserov. Snela je naglavno ruto, da so ji temnorjavi lasje kot slap padli do pasu. Nanje je položila bleščečo kraljevsko naglavno pokrivalo z verižicami iz belih in modrih biserov, ki so kot frufru visele z njenega prelestnega obličja. Nobena kraljica, duh ali boginja ni bila videti lepša ali elegantnejša kot mati vsega življenja. V roke je vzela svojo daritev in se odpravila do površja svojega kraljestva, od koder se je povzpela do oblakov in v dež ovita odpotovala do Olodumarejeve palače.

Olodumare se je medtem naveličal pritoževanja otrok, zato je pristal na začetek večerje. Otroci so hitro pojedli in spili, ker so želeli narediti konec očitno neskončni zamudi Jemandže. Ko je ta končno stopila v jedilnico, so zvoki jedcev potihnili, ker je vse zbrane oriše osupnila s svojim videzom. Nikoli prej ni bila tako zelo jasna njena kraljevskost.

Jemandža je stopila do Olodumareja in predenj položila daritev, nato je pokleknila pred njegova stopala in ga prosila odpuščanja za zamudo. Pojasnila je, da ni hotela priti praznih rok in da je potrebovala nekaj časa za pripravo darila. »Baba,« je rekla, »oprosti za zamudo. Res sem dala vse od sebe, da bi bila ta daritev primerna za tvoje svete roke.«

Olodumare ji je odpustil, jo prosil naj sede in se naje. Takrat je ugotovil, da je ostala samo še glava ribe poleg nekaj ostankov. Njeni lakomni sorodniki so si vse ostalo že privoščili. Jemandža je ponosno sedela za mizo, sijala in žarela v kraljevskem veličastju. Nič se ni pritoževala, ampak je v roke vzela ribjo glavo ter jo pojedla. Ko je končala, se je Olodumare dvignil.

»Otroci moji,« je rekel, »vsi ste arogantno prišli sem praznih rok, želeli ste samo prejeti in nič dati. Skrbelo vas je samo zase. Brez vsakršnega premisleka ste pustili skoraj nič za svojo mater. Razočaran sem nad vami.«

Nato se je obrnil k Jemandži in ji rekel: »Od vseh mojih otrok si samo ti prinesla darilo, ovnovo glavo, za nagrado pa si lahko pojedla samo eno ribjo glavo. Vendar boš zdaj na čelu vsega, nad vsemi. Vladala boš morju, Luni in Zemlji. Boš Oni Okuni, trikrat kronana kraljica nad kraljicami. Dostopala boš do vseh mojih moči, medtem ko bodo drugi prejeli bistveno manj. Ljudje vseh narodov te bodo ljubili in častili do večnosti in še naprej.«

Nato ji je položil trojno krono na glavo. Seveda je bilo druge duhove sram. Prosili so za odpuščanje in se opravičevali. Jemandža jim je seveda s sladkim nasmeškom vse odpustila.

Prvo darilo

Zgodba pripoveduje o naši zaljubljenosti v zvok valov oceana in njegovega ritma, ki nas prevzame, pomirja in uspava. Zvoki in ritmi oceana nas spomnijo na izkušnjo v maternici, simbolizira pa jih sladki sirenski vzklik boginje morskih deklic. Naše navdušenje nad vodo in uteho, ki nam jo prinaša, je torej izraz globoke želje po ohranjanju povezave z izvorom svojega rojstva, z materjo vsega življenja.

Že dolgo tega, ko je bil svet še svež in nov ter človeštvo še ni dolgo prebivalo na njem, je Jemandža veliko časa preživljala v družbi svojih otrok, ki jim je prepevala sladke pesmi materinske ljubezni. Očarala jih je s svojimi pesmimi ter ure in ure dolgim materinskim petjem – zato so začeli opuščati svoje delo in odgovornosti v kraljestvu. Niso skrbeli za poljščine, ki so ovenele in odmrle na vročem soncu. Tržnica je bila prazna, nihče ni delal v kovačnici in lovil. Hiše so razpadale, starejši in najmlajši so morali poskrbeti sami zase. Nihče ni pazil na živino, je krmil niti ji dajal vode, zato je začela tudi umirati kot rastline.

Najhuje pa je bilo, da nihče ni izvajal ritualov in obredov za druge duhove ter se ni brigal zanje, kar je vznejevoljilo zanemarjene oriše, ki so med seboj hrumele kot grom. Pritožile so se očetu sveta, Obatali. »Baba,« so začele, »mater Jemandžo imamo od vsega najraje, vendar so nam ljudje obrnili hrbet. Ne izvajajo več naših ritualov, ne namenjajo nam več daritev. Ne skrbijo za poljščine in živino ter sploh nič ne delajo. Lepota Zemlje bledi, ker se njeni otroci ne morejo upreti Jemandžini pesmi, ki jih prevzame in premami. Nihče se ne more upreti njenemu zibanju.«

Obatala je dolgo časa temeljito premišljeval. Očitno je bilo nepošteno, da se človeštvo ni zmenilo za druge duhove. Seveda ni bilo sprejemljivo, da niso ljudje prav nič delali na kmetijah in poljih. Sramotno je bilo, da so morali starejši in najmlajši poskrbeti zase ter da so hiše začele razpadati, zato je Jumandžo pozval v svojo palačo. Ta je prispela z množico ljudi, ki niso bili najbolj srečni, da so jo morali počakati zunaj.

»Sijoča kraljica morja, Zemlje in Lune, ljubljena prinašalka življenja, nosilka nebeške svetlobe,« je začel Obatala, poklical sem te k sebi v imenu drugih duhov, tvojih prvorojencev, ki so jezni in prizadeti, ker je človeštvo opustilo vse drugo v zameno za tvoje pesmi, kar je nepošteno do njih in kraljestva, ki propada, ker je tvojim otrokom mar samo za zvok tvojega glasu. Sklenil sem zato, da se moraš vrniti v svoj dom pod morjem, dokler ne bodo pripravljeni tako prisluhniti tvojim pesmim kot poskrbeti za kraljestvo in njegove potrebe.«

Jemandžin čudoviti obraz sta prekrili zaskrbljenost in žalost. »Vendar jih ne morem pustiti brez matere,« se je uprla, »brez materinega glasu, ki jih tolaži in pomirja.«

»Vse je že odločeno, o, kraljica,« je odgovoril Obatala. »Vem, da boš v svoji modrosti ugotovila, kako jim stati ob strani, četudi ne boš v njihovi sredi.«

Jemandža je spoznala, da je odločitev dokončna in da je bil Obatala več kot dovolj uvideven, da ji je pojasnil, zakaj je to storil. Tako je pristala na njegov nasvet in se zavezala, da bo poiskala rešitev za svoj problem. Odplavala je do svoje palače iz koral in biserovine ter začela iskati rešitev.

Medtem so Jemandžini otroci na kopnem zapadli v hudo depresijo, saj so jih brez materinih pesmi njihove odgovornosti zanimale še manj kot prej. Videti je bilo, da svet ne bo preživel.

A mati vsega življenja je globoko pod valovi doživela razodetje. Poiskala je veliko školjko, jo položila pred usta, začela peti vanjo in njene prekate napolnila s svojim čarobnim glasom. Ko se je školjka napolnila, se je vrnila na površje s školjko vred. Školjko je prinesla v človeško kraljestvo in takole povedala svojim otrokom: »Kadar boste osamljeni ali žalostni, ko boste najbolj potrebovali mojo uteho, ko se morate spomniti, kako zelo vas imam rada – seveda, ko boste opravili svoje delovne naloge –, položite školjko na uho in boste slišali mojo pesem za vas.« Nato je izginila v morje.

Še danes lahko zato v školjkah slišimo glas morja – ker nas opominjajo na prvo Jemandžino darilo človeštvu.

Preveč kuharjev

Jemandža je v veliko zgodbah v nasilnem razmerju, najslavnejša pa je tista o Ogunovem posilstvu (Ogun je bog železa in napredka). V nadaljevanju vam predstavljam manj znano zgodbo.

Nekaj časa po poroki z Ogunom je bila Jemandža zelo srečna z njim v njegovem domu v gozdu. Ali sta se ljubila ali pa se trudila izboljšati razvoj človeštva in poskrbeti zanj. Vsak od njiju je bil do drugega več let obziren in pozoren, vendar sta se dve močni osebnosti pod isto streho izkazali za polomijo – kar se v takšnih primerih pogosto zgodi.

Čeprav sta bila v začetku srečna v zakonu, se je Jemandža naveličala življenja na površju. Bila je nesrečna. Ker je bila tako očitno nesrečna in slabe volje, jo je Ogun hotel razveseliti. Odločil se je, da ji skuha vse njene najljubše jedi, in upal, da bo spet ugledal njen sijoči nasmešek.

Ogun se je odpravil v kuhinjo in se lotil dela. Ker je vedno nekdo kuhal zanj in mu stregel, pa je bil neroden in mu kuhanje niti malo ni šlo od rok. Dejansko ni še nikoli nič sam skuhal in še nikoli ni stopil v kuhinjo. Kmalu po začetku priprav na kuho mu je po nesreči na tla padel Jemandžin najljubši jušnik, ki je udaril ob tla in se raztreščil na veliko koščkov. Jemandža je zaslišala trušč in pritekla. Zanimalo je, kaj se je zgodila. Ko je videla uničeno njej drago lončenino in raztreščene bele in modre koščke vsepovsod, je okarala moža in ga označila za nerodnega ter nepremišljenega.

Rivalstvo med sestrami

Sledi zgodba o pogostem rivalstvu med sorojencih in kako lahko to poruši harmonijo v odnosih znotraj družine – ali celo mir v širši skupnosti. Prikazuje tudi, kako lahko takšno rivalstvo vodi do razdora v družini in družbi, če modrost in pravičnost ne delata z roko v roki in ponovno ne vzpostavita ravnovesja.

Boginja vetra in viharjev, Oja, se je do ušes zaljubila v ženskarja Šanga, boga grma in bliska, ki je bil takrat poročen s svojo edino pravo ženo Obbo, boginjo čaščenja, ki ga je imela zelo rada in mu ustregla v vsem, kar je potreboval. Pospravljala je in kuhala. A ta je vseeno še vedno gledal druge ženske in se spuščal v razmerja z njimi. Oja je to želela izkoristiti, zato je za nasvet prosila sestro Jemandžo.

Oja je odpotovala v Jemandžino kraljestvo pod morjem, kjer jo je našla na prestolu. Jemandža se je na prestolu iz koral in biserovine, obkrožena s sirenami, ravno ukvarjala s potrebami svojega kraljestva. Sestrice je bila zelo vesela, stekla je do nje in jo objela. Ponudila ji je sedež poleg prestola in jo povprašala po novicah iz sveta zgoraj ter po razlogu za obisk.

Oja ji je pojasnila, da želi njuni drugi sestri, Obbi, prevzeti Šanga, vendar ne ve točno, kako naj se tega loti, zato je prišla po Jemandžino pomoč. Boginja morja je s težkim srcem poslušala Ojino zgodbo, nato pa je sestri pojasnila, da jo sicer razume in sočustvuje z njo, vendar je tudi Obba njena sestra in Šango njen posvojenec, zato se v zadevo ne sme vmešavati in ji ne more pomagati, ampak mora ostati nevtralna.

Oja se je razbesnela od svoje sicer pogosto nebrzdane strasti. Vzkliknila je, da bi Jemandža komurkoli drugemu ustregla in da z njo nepošteno ravna. Vendar je Jemandža vztrajala pri svojem stališču. Oja je odšla in v drugi različici zgodbice za pomoč prosila svojo najmlajšo sestrico Ošun, ki ji je nazadnje pomagala izdati Obbo – čeprav z lastnimi skritimi nameni – in se dokopati do Šanga. Oja je zatem kuhala zamero do Jemandže in večina njunih medsebojnih težav je tudi kasneje izhajala iz tega.

Veliko ljudi v Ameriki verjame, da se Jemandža in Oja sovražita, kar pa ne drži povsem. V sodobnih zgodbah Jemandža pretenta Ojo, da se naseli na pokopališču ter ji tako lahko vzame morje. Kakor mi je uspelo odkriti, ta zgodba ni prav v nobenem pogledu tradicionalna niti je nisem nikoli videl ali slišal – ali karkoli vsaj bežno podobnega – pri svojem učenju in raziskovanju.

Preprosto preveč zgodb poznamo o Jemandži in Oji, ki sodelujeta, da bi lahko podprli zgornje stališče. Poleg tega Jemandža Oji izroči svoje vode, da ta ustvari orkan, ki je njeno najmočnejše orožje. Številni posvečenci v tradicije oriš v Afriki so mi povedali, da še nikoli niso slišali, da bi se oba duha sovražila in jima ne bi mogli postreči za isto mizo. Za življenje potrebujemo tako zrak kot vodo, ki prav iz tega razloga delata z roko v roki. Ali se Jemandža in Oja prepirata? Seveda se. Kar pokažite mi sestri, ki se nikoli ne, pa vam bom pokazal najmanj eno, ki ne govori resnice.

Raven Morgaine - JEMANDŽA - Oriša, boginja in kraljica morja

Raven Morgaine je duhovni umetnik, ki je posvetil življenje in delo služenju veliki materinski boginji Jemandži. Ukvarja se s candombléjem, vudujem iz New Orleansa, santerizmom in čarovništvom. Je lastnik trgovine Familiar Spirits v Coventryju v ameriški zvezni državi Rhode Island, kjer ustvarja in prodaja duhovne lutke za oltarje, po katerih slovi.

Njegove umetnine so na ogled v muzeju, posvečenemu Wonder Woman (Čudežni ženski), v Connecticutu, pojavil se je v mnogih publikacijah in podkastih. Živi v Rhode Islandu. Sledite mu na Instagramu na @ravenmorgaine.

Kategorija: Duhovni vodniki

Avtor: Raven Morgaine

Število strani: 231

Vezava: mehka

Velikost: 14,5 x 21,0 cm

EAN koda: 978-961-7079-23-4

Datum izdaje: 5.12.2022

Izdal: Založba AUM

Mnenja kupcev

Oddajte svoje mnenje

Podaj mnenje

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

  1. Natali M.

    Oriša Jemandža je res nekaj posebnega. Super knjiga, hvala.

  2. Simona S.

    Neverjetno, veliko vem o Jemandža, ta knjiga pa mi je svoja znanja in izkušnje še poglobila. Priporočam.