Pisma iz JLA : avtobiografski roman

Pisma iz JLA : avtobiografski roman

Barbara Pešut je pisateljica resne literature in jo poznamo po izdaji avtobiografije z naslovom Prvi polčas. Kadar pa piše erotično literaturo, si nadene psevdonim Eva Pacher. Svoj prvi roman pod tem imenom, Čudoviti klon, je izdala pri Študentski založbi, drugega, pod naslovom Jebopisi, pa pri založbi Primus.

»Zdi se, da so Pisma iz JLA enako ali pa še bolj posebna in iskrena, kot je bil Prvi polčas,« je na predstavitvi dejal Bogataj, ki je ocenil, da avtorica, sicer Magnificova žena, v svojih delih, med katerimi sta tudi dva erotična romana, izdana pod psevdonimom, iz nekih zaprtih literarnih prostorov in imaginacije vse bolj prehaja k osebnemu pisanju.

Kot je povedala sama, piše po spominu, a to še ne pomeni, da ne bo več zašla v domišljijo. Pisma v knjigi si pišeta Eva iz Celja in Nikola iz Bele krajine in so po Bogatajevih besedah na nek način literalizirana, fikcionalizirana, s tem postopkom se od njih odmika, obenem pa tudi s spremljajočimi komentarji. »Poskušala sem se odmakniti in ne napisati Robi in Barbara.

To bi mi dalo distanco, pa je ni, ker so vsi takoj dojeli, kdo je kdo,« je povedala avtorica.

Čas, ko v Jugoslavijo ni verjel nihče več

Knjiga po Bogatajevih besedah govori tudi o tistem času, letu 1984, ko v Jugoslavijo ni verjel nihče več, v njej je opaziti »skrajno naivnost« in tudi nekaj nostalgije po skupnih točkah, kot je bila glasba. Hkrati govori o prvih letih podjetnosti tega glasbeno-pesniškega para, ko po besedah Barbare Pešut »nič ni bilo težko in se ničesar nista bala«. »

Verjetno so Pisma iz JLA najbolj avtobiografska knjiga Barbare Pešut. Bralca bo v vrtinec zanesljivo potegnilo neutelešeno hrepenenje, ki ga avtorica brez zadržkov in nakladanja polaga pred nas, hoče nam povedati, da nam ljubezen nikakor ni v pogubo, kakor je znano iz kanonov slovenske književnosti. Hoče nam povedati, da je ljubezen gon in osišče vsega vitalnega, kar nam življenje ponuja,« je v spremni besedi zapisal Jurij Hudolin.

Časopis Dnevnik

Recenzija iz Bukle:

Kot je že v navadi pri delih Barbare Pešut, je avtorica tudi v svojem novem avtobiografskem romanu Pisma iz JLA na moč iskrena in včasih že tako neposredna, da bralca prav presune moč njenega osebnoizpovednega pisanja.

A prav omenjeno podarja romanu še večjo težo, s katero te zapisano še intenzivneje prestavi v čas neke ne tako davne preteklosti – (tudi) v čas služenja vojske v socialistični Jugoslaviji.

Glavna junakinja si s svojim najdražjim izmenjuje pisma, ki izžarevajo vso njuno bit, od obojestranskega silnega pogrešanja, njegove naveličanosti nad številnimi nesmisli JLA in odštevanja dni do snidenja in njenih večnih (samo)izpraševanj, ali jo on res ljubi in je v dolgih mesecih odsotnosti vendarle ne bo pozabil.

Njena pisma so dolga, razmišljujoča, obogatena tudi z njenimi lastnimi pesmimi in tudi z verzi njej ljubih svetovnih avtorjev, medtem ko je na drugi strani on v pisanju tipično moško kratek, odločen, neposreden in trdno prepričan o zastavljenih (skupnih) ciljih.

Pešutova nam je s svojim novim romanom znova iskreno omogočila vpogled v delček njene duše in notranjih svetov, ob tem pa je spretno in tudi z očitno nostalgijo odprla vrata v svet nekdanje skupne države in (tipičnih) odtenkov življenja v njej. Branje, nabito s hrepenenjem in (prikrito) erotiko, prinaša odlično osvežitev.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 149