Prehod vračev – potovanje ženske

Taisha Abelar skupaj s Carlosom Castanedo sodi v mlajšo skupino čarovnikov, ki jih je vzgojila skupina indijanskih brujev iz osrednje Mehike pod nadzorom Don Juana.

Don Juan je učil čarovništva kot praktičnega prizadevanja, s pomočjo katerega lahko kdorkoli izmed nas neposredno zaznava energijo. Trdil je, da se moramo, da bi lahko na tak način zaznavali energijo, osvoboditi od naše običajne sposobnosti zaznavanja.

V knjigi Taisha opisuje svojo življenjsko pot – od preprostega dekleta, ki verjame, da so ženske ustvarjene le v podporo moškim, srečanja s Claro Grau, ki jo je povabila k sebi domov, in nato dolgotrajnega ter zapletenega učenja in urjenja v skrivnostni družbi čarovnikov.

Taishi Abelar piše o svojem urjenju, ki je bilo enako učenju Carlosa Castanede, pa vendar popolnoma različno. Mnogo let je potrebovala, da je izpopolnila svoje sanjanje do te točke, da ji je lahko služilo kot čarovniško sredstvo za pisanje.

Ideja, ki stoji za tem urjenjem, je ta, da je človek, kakor hitro s pomočjo rekapitulacije razbije prisilni vzorec starih navad, misli, pričakovanj in čustev, v položaju, ko lahko zbere zadosti energije in zaživi po novih načelih, ki jih potegne iz čarovniške tradicije – zatem pa nadomesti ta nova načela z neposrednim zaznavanjem drugačne resničnosti.

V poznih šestdesetih letih, ko je Taisha Abelar živela v Tucsonu, v Arizoni, je srečala Mehičanko po imenu Clara Grau, ki jo je povabila k sebi domov v Sonoro. Tam je dala vse od sebe, da je Taisho uvedla v svoj svet, kajti Clara Grau je bila čarovnica in je sodila v neločljivo skupino šestnajstih čarovnikov.

Med njimi je bilo nekaj Yaqui Indijancev, ostali pa so bili Mehičani različnega porekla, družbenega okolja, starosti in spola. Največ je bilo žensk. Vsi so brez izjeme imeli isti cilj: razbiti zaznavne ureditve in pristranosti, ki nas zapirajo v meje običajnega vsakodnevnega sveta in nam ne pustijo vstopiti v druge svetove, ki jih je mogoče zaznavati.

Dogodki, ki jih avtorica v knjigi navaja, slikajo uvodne stopnje čarovniškega urjenja zalezovalcev. Ta faza vključuje čiščenje naših z navado pridobljenih načinov razmišljanja, obnašanja in čutenja s pomočjo tradicionalnega čarovniškega podviga, katerega mora opraviti vsak novinec, imenovanega »rekapitulacija«.

V dopolnilo k rekapitulaciji so Taisho naučili vrsto tehnik, imenovanih »čarovniške kretnje«, ki obsegajo gibanje in dihanje. Da pa bi te tehnike dobile ustrezno skladnost, so jih predajali skupaj s pripadajočimi filozofskimi principi in razlagami.

Cilj vsega, česar so Taisho učili, je bila prerazporeditev njene običajne energije in njeno izboljšanje, tako da bi jo lahko uporabljala za neobičajne podvige zaznavanja, kakršne zahteva čarovniško urjenje.