Zavesa Sopare – Roman

Zavesa Sopare – Roman

Zgodba govori o mladem duhovniku, popolnoma predanem Bogu – na meji med še sprejemljivim in fanatizmom. Toda hkrati hrepeni po ljubezni, zbližanju in telesnosti, kar v njem še dodatno prebudi blondinka njegovih let. Tudi njena ljubezen je na meji med sprejemljivim in fanatizmom.

Poleg nje obiskuje duhovnika starejša gospa, katere življenje je prav tako na meji sprejemljivega in norega. Njena težka preteklost jo pahne v zločin, čeprav ima sina in hčer, ki sta sama po sebi nenavadna.

Bo duhovnik podlegel njenim čustvom, zapustil Boga in odšel z njo?

Je blondinka njen otrok?

Zakaj je tako skrivnostna?

Zgodba se razplete za Zaveso sopare.

Iz knjige
Ozrl se je v nebo ter pokrižal, v dlan je stisnil majhen zlat križec. V sivobelih, popolnoma ravnih pramenih dežja nad morsko gladino je videl mlad, nežen ženski obraz. Nasmehnil se mu je, črne obrvi so ga objemale okoli vratu. Poželenje je bilo neizmerno, vonj medene brnistre, vonj po prihajajočem dežju in vonj njenega golega telesa so ga odplavili med penasto vodo. Hladne dlani tramontane so ga božale po stegnih ter se mu stegovale navzgor mimo dimelj vse do vratu. Oblil ga je znoj, vročina je bila neznosna, prav tako njegov utrip srca. Kam leti, kam jadra z njo?

Njeni prsti so se spuščali pod njegov pas, drhtel je. Kakšen vrtinec nevihte v sebi. V njegovem telesu ali na nebu? Ni več razločil. Kako je bila lepa, kakšne oči, ustnice, lica, telo …

Takrat je silovito počilo, vijoličasto rdeča strela se je razklala tik pod cerkvijo. Streslo je zemljo, vrata so škripala od silovite tramontane, ki se mu je zagnala v lica ter ga zbudila. Stekel je nazaj v cerkev, ves moker od znoja in dežja, ki je tolkel po suhih tleh z vso silo. Padel je na kolena pred Marijino podobo.

»O, bog, moj bog, kaj me je prevzelo? O, bog, odpusti mi skušnjavo. Kaj sem naredil, da me preizkušaš?«

O avtorju
JURIJ MARUSSIG, pedagog, pesnik in pisatelj, se je rodil 2. maja 1966 v Ljubljani. Po študiju se je zaposlil v šolstvu in svojo poklicno pot posvetil poučevanju mladih. Poleg poučevanja je ustvarjalen na področju pisane besede, rad nastopa, je lutkar in moderator.

V njegovem ustvarjalnem opusu se je nabralo devet pesniških zbirk, in sicer Morje (1995), Vonj po suhi travi (1999), Šepetanja korenin (2002), Mavrični šal (2005), Marussine (2009), Marussine (zbirka je izšla v Banatskem kulturnem centru v Novem Sadu, prevedena v srbski jezik) (2010), Si to ti, mama? (2015), Večerna luna (zbirka haikujev, 2012), Pocukranke (2025).

Izdal je tri zbirke pravljic: Avtomobil v bolnišnici (2002), Črkovnjak (2006), Pravljice iz mavrice (2009). V pripravi je tudi pravljica z naslovom Mačhana, ki bo izšla v letu 2026.

V sodelovanju s kulturnim društvom Fran Govekar, Ig ter literarno sekcijo Beseda kulturnega društva iz Brežic pa je izdal pet skupnih pesniških zbirk več avtorjev.

Svoja literarna dela predstavlja na literarnih srečanjih in pravljičnih uricah tako po knjižnicah kot tudi v kulturnih domovih po vsej Sloveniji.