Priznavamo, da imamo majhne napake, samo da bi prepričali druge, da nimamo velikih.

Vsakdo raje vidi, da grajajo tuje napake kakor pa njegove.

Napake so za vsakogar značilne: opazuj njegove napake in spoznal boš, kakšen je človek.

Kadar jasno opazimo napake drugih, je to zato, ker jih imamo sami.

Svojih napak ne vidimo, kadar grešijo drugi, smo jih takoj pripravljeni opominjati.

Napake drugih so vedno zabavne.

Zgodi se, da se napaka zmoti.

Največja napaka, kar jih lahko naredimo, je, da se bojimo narediti napako.

Preden nekoga pograjaš, najprej spregovori o svojih napakah.

Neizkušeni včasih školjko zamenja za biser, steklo za smaragd.

Ne delajte! Tisti, ki ničesar ne delajo, se nikdar ne zmotijo.

Nič ne koristi, da si se znebil lastnih napak, če se moraš potem bosti s tujimi.

Sejalec lahko naredi napako in poseje grah mimo vrste. Grah ne dela napak, pride ven in pokaže, kako je bil posejan.

Največ se naučimo iz naših napak.

Obsoditi napako in ne njenega avtorja?

Prekoračiti meje ni nič manjša napaka kot ostati tostran.

Rad imam napačne račune, ker dajo prave rezultate.

Tvoje oko ne vidi svojih trepalnic. Ne vidiš svojih lastnih napak. Razločiš, kar je daleč in ne vidiš tistega, kar je blizu.

Dokazati, da imam prav, bi pomenilo priznati, da sem se motil.

Vedno si delal napako, da si bil sam svoj.

Imam svoje napake, spreminjanje mojega razpoloženja pa ni med njimi.

Vsaka napaka se nam zdi neverjetno bedasta, kadar jo zagrešijo drugi.

Imeti napake, pomeni biti od nekoga odvisen. Že to bi moralo biti dovolj, da bi bili krepostni.

Zavist ima bledo polt in opravljiv jezik.

Kar so vedno in povsod vsi verjeli, je po vsej verjetnosti zmotno.

Zavist je sama po sebi kazen zavistnežev.

Kdo pa je tako popoln, da živi brez sleherne napake?

Ko se bedaki skušajo izogniti napaki, zabredejo v nasprotno napako.

Motiti se je človeško, odpustiti je božansko.

Napaka dela krepost.