Svetniki
Od nekdaj so ljudje imeli radi vzornike, posameznike, ki so posegali više, dosegali nedosegljivo in okoli sebe ustvarjali posebno avro. Naj je šlo za resnične dogodke ali pripovedi, kaj naj bi se menda zgodilo, so bili ti posamezniki postopoma označeni za izbrance, posvečene. Njihovo posebnost in krepost so si razlagali tako, da so ti ljudje bližje bogu, božanstvu, nebu glede na religijo oziroma spiritualno prakso. Bili so svetniki, sveti ljudje.
Danes se besedo svetnik povezuje predvsem s krčansko vero, natančneje rimo-katoliško, a svete osebe obstajajo v najrazličnejših kulturah. Zanimivo pa je, da so si kljub temu navadno podobni v določenih karakteristikah. Zanimivo je spremljati, kakšne osebe so bile preko zgodovine označene za »višje« ali »svete«, koga so ljudstva častila in se mu klanjala. Nenazadnje je za mnoge vladarje veljalo, da so od boga poklicani, to pa še ne pomeni, da so bili dejansko svete osebe. Tudi v sodobni družbi svetniki igrajo pomembno vlogo pri izvajanju religijskih praks, prav tako so del kulture, raziskovati njihovo življenje, ki je polno skrivnosti in neredko tudi čudežev, pa je lahko, kot bi odkrivali zaklad. Kaj se lahko človek nauči od svetnikov in zakaj so ti ljudje lahko dober zgled vsakomur ne glede na njegova prepričanja in veroizpoved?
Splošne značilnosti svetnikov
V religioznem pomenu je svetnik nekdo, ki ima posebno vez z božanskim. V strogem pomenu besede s poimenovanjem svetnik ali svetnica govorimo o posebnem statusu, ki je lahko posamezniku podeljen znotraj katoliške religije, pa naj bo to rimo-katoliška Cerkev, pravoslavna, anglikanska ali luteranska. V vseh omenjenih doktrinah poznajo ljudi, ki si poleg posmrtnega bivanja v nebesih zaslužijo tudi dodatno slavljenje. A postopek imenovanja za svete osebe ni povsod isti, poteka v več fazah in nosi različna poimenovanja.
Sicer je tudi angleško poimenovanje »saint« izvorno iz krščanske religije, a jo strokovnjaki uporabljajo v širšem pomenu besede. Sveti ljudje tako niso omejeni na določeno religiozno ali spiritualno prakso, pač pa gre za posameznike z določenimi lastnostmi oziroma določeno mero »povzdignjenosti« oziroma razsvetljenosti, ki jo kulture pripisujejo posameznikom in v njih prepoznavajo pomembno vlogo in mesto v družbi. Svete osebe ali svetniki tako služijo kot enotno poimenovanje, za katerega sicer različne religije poznajo specifična imena. V islamu wali, judovstvu tzadik, budistični arhat in bodhisatva, hinduizmu riši ipd.
Odvisno od verskega prepričanja je tudi način prepoznave svete osebe, ki je lahko institucionalizirana in poteka preko uradnih in zapisanih postopkov, poznani pa so tudi »ljudski svetniki«, ki niso pripoznani z uradno cerkveno izjavo, pač pa so s posebno častjo dojemani in čaščeni s strani ljudstva. Ta pojav je še posebno dobro zaznan pri krščanstvu, ljudski svetnik pa je pogost pojav v latinski Ameriki. Sveti ljudje niso uradno kanonizirani iz različnih razlogov, tudi na primer ostremu ideološkemu nasprotovanju uradne Cerkve.
Čeprav se svetovna verstva med seboj zelo razlikujejo tako po resnicah, v katere pripadniki verujejo in jim sledijo kot po samem načinu bogoslužja, pa je mogoče zaznati določene podobnosti med splošnimi značilnostmi, ki naj bi jih imel svetnik te ali one kulture. O tem je pisal tudi John A. Coleman, ki je izpostavil nekatere podobnosti. Vsi svetniki naj bi predstavljali dober zgled in bili družbi in v družbi predstavljeni kot vzorniki. Prav tako naj bi imeli sposobnost predajanja znanja, ki so si ga sami bodisi pridobili bodisi bili z njim obdarjeni. Ne veljajo torej le za zgled, temveč prevzemajo nase tudi učiteljsko nalogo. Nadalje naj bi imeli posebne sposobnosti, ki jih je težko popolnoma racionalno razlagati. Svoje »čudežne« moči pa sveti ljudje uporabljajo za blaginjo in dobro ljudi in družbe ter ne proti sočloveku ali za doseganje nizkotnih ciljev. Velikokrat tudi prevzemajo vlogo priprošnjika, torej tistega, ki za ljudi pri bogu ali božanstvu prosti za uslišanje želje oziroma prošnje, kot nekakšen posrednik in govorec med običajnim ljudstvom in višjim, božjim.
Velikokrat so si sveti ljudje iz različnih kultur podobni tudi v tem, da zavračajo materialno naravnanost, tako na ravni razkošja, bogastva in (prekomernega) udobja, kot samo omejenost na fizično telo in otipljiv svet. V nasprotju do tovrstne usmeritve družb, ki načeloma spodbuja in stremi h kar največjemu udobju in prilaščanju materialnih dobrin, svetnik nasprotuje tovrstnemu načinu življenja in se odloča za bolj asketsko ali skromno preureditev, ki pa šele omogoča resnično bogastvo in to na nematerialni ravni. Coleman kot zadnjo podobnost navaja še sicer ključno značilnost svete osebe, da je lahko o njeni svetosti sploh govora, to je razodet pogled do svetega. Svetniki so od nekdaj gojili ta poseben odnos, ki je bil povprečnemu posamezniku nedosegljiv, pri razodetosti gre namreč za višje nivoje zaznave, ki omogočaj sprejemanje, razumevanje ter v končni vrsti razlaganje reči, ki se izmikajo omejeni človeški zaznavi.
Podobno tudi drugi strokovnjaki opisujejo, da sveti ljudje za določeno kulturo ali religijo nosijo podobo čudodelne moči, nekakšne duhovne posrednike, zelo pogosto pa je tem sposobnostim pridružena tudi moralna čistost in trdnost. S svojo podobo svetnik privlači velike množice sledilcev, vpliva na njihov razvoj in spodbuja ključne spremembe znotraj osebnega in notranjega življenja posameznikov.
Božji služabniki
Naziv »Božji služabnik« v katoliški Cerkvi pomeni prepoznanje globoke pobožnosti znotraj vere. Je prvi pogoj in korak, da bo lahko neka oseba v prihodnosti kot svetnik. V pravoslavni Cerkvi na primer pa so tako poimenovani vsi njeni pripadniki. Sveti ljudje torej s tem nazivom začnejo svojo pot. Sicer je konkretna besedna zveza »Božji služabnik« v Svetem pismu navedena le osemkrat, po štirikrat v vsaki zavezi.
Častitljivi Božji služabniki
Naslednji korak kanonizacije, torej procesa imenovanja, preko katerega gredo posamezniki, ki postanejo svetniki ali svetnice, je razglasitev za »častitljivega Božjega služabnika«. Za dosego tega naziva so potrebni pregledi in potrditve junaštva oziroma mučeništva določene osebe.
Blaženi
Beatifikacija je postopek oznanitve nekoga za »blaženega«. Če je oseba v prejšnjih dveh korakih morala dokazovati svojo globoko ljubezen, vero, pravičnost in druge kreposti, je bilo za beatifikacijo pomembno dokazati ne le vzorno in moralno čisto življenje, temveč tudi čudež, največkrat v povezavi z osebo, za katero je bil svetniški kandidat priprošnjik. Večina primerov opisuje ozdravitev ali rešitev pred smrtjo, ki je medicinska stroka ali logika sosledja dogodkov nista mogli utemeljiti.
Za razliko od prejšnjih dveh nazivov pa »blaženi« pravzaprav pomeni »lokalni svetnik«. Te od Cerkve priznane svete osebe so bile namreč čaščene v ožjem, lokalnem okolju, znotraj katerega so delovale in nanj ključno vplivale. Ti sveti ljudje, četudi niso bili globalno prepoznani, predstavljajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju vzora za prebivalstvo, saj delujejo vsakdanjemu posamezniku skoraj nekoliko bliže kot »globalni« svetniki.
Krščanski svetniki
Zadnji korak v procesu priznanja, ki ga dobijo svete osebe, da so čaščene na globalni ravni, pa se imenuje kanonizacija. Razglasitev, da je nekdo svetnik, je dolgotrajna in se jo izvaja po natančnih predpisih. Sveti ljudje, ki so potencialni kandidati za naziv, morajo poprej že biti razglašeni za blažene. Oba postopka, beatifikacijo in kanonizacijo, se izvaja po smrti osebe. Svetniki so lahko tisti, ki se jim prepozna vsaj dva večja čudeža kot rezultata priprošnje bogu. Zadnjo besedo pri imenovanju svete osebe ima papež, kot vodja rimo-katoliške Cerkve, ki osebo formalno kanonizira in razglasi za svetnika. Svetnik je čaščen znotraj celotne Cerkve in ni več lokalno vezan, kot so »lokalni svetniki« oziroma blaženi.
Svete osebe po svetu
V lokalnem okolju najbolje poznamo krščanske svetnike, ki jih povezujemo tudi s cikličnimi dogodki znotraj letnih časov, drugod po svetu pa so kulturo zaznamovale drugačne in druge svete osebe. Jezus se kot sveta oseba pojavlja v več svetovnih verstvih. Čeprav naj bi se z rojstvom Jezusa začelo tako imenovano »naše štetje«, viri kažejo, da je bil kot zgodovinska oseba pravzaprav rojen med letom 7 in 2 pred našim štetjem. Pripovedi o Jezusovem življenju se razlikujejo tudi glede na to, znotraj katere religije je obravnavan. Tako kristjani kot muslimani verujejo, da je bil Jezus deviško spočet, a islam zavrača, da bi bil božji sin. Koran ga omenja kot enega izmed 25 prerokov, ki so širili ljudstvu svoje sporočilo. Kristjani pa mu kot utelešenemu božjemu sinu pripisujejo osrednje mesto, vlogo odrešenika in žrtvovanja na križu kot spravo za grehe ljudstva. Učenci in apostoli, ki naj bi sledili Jezusu, opisujejo njegovo življenje in čudeže, ki jih je storil, ter s tem pokazal svojo moč. Zdravil je bolne, oživel mrtvega in širil sporočilo odpuščanja.
Življenjske zgodbe posameznih svetih oseb se močno razlikujejo. Tako je na primer Lahiri Mahasaya, indijski guru, jogi in učenec jogijskega mojstra Krija, rojen 1828, živel za sveto osebo precej neobičajno življenje. Bil je namreč poročen ter z družino živel v stanovanju in ne samostanu. Prav tako je opravljal delo državnega uslužbenca. Poleg »običajnega življenja« je od leta 1861 širil Kriyo jogo in jo pravzaprav oživel, potem ko je bila stoletja prisotna le med jogijskimi mojstri. Celo svoje življenje je kot guru širil to jogijsko prakso, mnoge učence in sledilce pa je navduševal prav s svojim nekonvencionalnim združevanjem družinske in duhovne vloge. Velja za eno osrednjih hindujskih osebnosti 19. stoletja.
Pomembna sveta oseba, ki je povezala vzhodno versko tradicijo z zahodno, pa je Paramahansa Yogananda. Hindujski menih in duhovni guru iz Indije, ki je živel med letoma 1893 in 1952. Leta 1920 je kot verski učitelj prvič pripotoval v Ameriko ter razširil jogijsko prakso in nauke. Že v Indiji je bil eden pomembnejših učencev guruja Swamija Sri Yukteswarja Girija. Z nalogo širiti vero na Zahod je Yogananda premagoval pregovorno ločenost in prepad med vzhodom in zahodom. V Ameriki je združeval vzhodno spiritualnost z zahodnim materialnim razvojem. Kot eden prvih tovrstnih učiteljev na ameriških tleh je dosegel na milijone ljudi in jim predstavil kulturo joge, zato ga nekateri imenujejo za »očeta joge na Zahodu«. Bil je tudi prvi Indijec, ki ga je uradno gostila Bela Hiša.
Njegovo zapuščino je delno nadaljeval tudi Kriyananda. Zahodni hindujski duhovni vodja, rojen leta 1926, z imenom James Donald Walters. Na osnovi Yoganandovega ideala združevanja sveta je ustanovil spiritualno gibanje in organizacijo Ananda. Ustanovil je tudi lastni red, o duhovnosti pa napisal okoli 150 knjižnih gradiv in veliko glasbenega materiala. Naravnanost vzpostavljati bratstvo na različnih področjih sveta se je kazala tudi v tem, da je veliko potoval in predaval, govoril pa je kar deset jezikov. Njegova podoba je bila za vedno spremenjena, ko je bil 1998 spoznan za krivega spolnega nadlegovanja.
