Vse teče, nič se ne vrne,*nič ne pride nazaj,*nikoli val se ne obrne,*svetla zvezda se utrne,*v temi izgubi se njen sijaj.

Vse, kar je lepo vzgaja, plemeniti, napravi ljudi boljše;* ustvarja spoštovanje in ljubezen; prinaša mir in blaginjo;* je dragoceno in govori v jeziku vsega sveta.

Vse, kar počenjaš, dobro premisli, šele potem se loti dela;*če ne boš preudaril vseh možnih okoliščin, boš sicer z navdušenjem začel,* pa boš moral delo opustiti in se osramočen vrniti.* Če se lotiš naloge, ki ji nisi kos, ne boš dovršil niti te, ki bi jo

Vselej je treba biti zadovoljen, naj dežuje,* naj sije sonce, naj bo vroče ali mraz.* Bodite rdečelični, sovražim mršave in bledolične ljudi* in kdor se ne smeje, zasluži, da ga nataknejo na kol.

Vsem razodeni svoje veselje,*le plemenitim svoje gorje,*vsem razodeni svoje mišljenje,*le izvoljenim svoje srce.

Vsi imamo sanje.*Kdor z njimi samo sanja,*vse življenje spi.*Kdor jih v snov spreminja,*ustvarja in gradi.

Vzemi si čas za prijaznost – saj je pot k sreči,*vzemi si čas za sanje – popeljejo te med zvezde,*vzemi si čas za to, da ljubiš in da si ljubljen – *to je privilegij bogov.*Vzemi si čas in se ozri naokrog – *dan je prekratek, da bi bil sebičen,*vzemi si čas

Zaman s samoto si ljubezen zdravi,*kdor v lastno boločino se zaljubi,*si ogleduje jo kot na razstavi*in v njeni senci lastno senco zgublja.

Zmožnost biti sam*postane povezano z odkritjem samega sebe*in uresničevanjem, s tem,*da se zaveš svojih najglobjih potreb,*občutkov in nagibov.

Uči se iz preteklosti.*Naj se ti ne zgodi, da boš*na koncu življenja ugotovil,*da sploh nisi živel.*Mnogi namreč šele takrat,*ko zapuščajo ta svet in se*ozirajo nazaj v svoje življenje,*zagledejo veselje in lepoto, ki jim nista*bila dana zaradi različnih s

Pravim vam:*razširite smeh, razširite ljubezen,*razširite vrednote, ki potrjujejo življenje,*posadite več cvetja po svetu.*Vse, kar je lepo, spoštujte*in vse, kar je nečloveško, obsodite.

Veliko je načinov, kako zlomiti srce.*Zgodbe so polne src,*strtih zaradi ljubezni.*Toda v resnici se srce stre,*ko mu odvzamemo sanje.

Pri gradnji mostu je mogoče vse premeriti,*preračunati in vnaprej določiti.*Življenje pa je čisto drugačen most,*je dolg most v onostranstvo,*povsem osebno delo,*samostojno in nepreračunljivo.

Vsako sekundo se za nas*začenja novo življenje.*Radostno mu pojdimo nasproti.*Naprej moramo, če hočemo ali ne,*in bolje bomo hodili,*če bomo gledali naprej,*kakor če se bomo nenehno ozirali nazaj.

Pridnost, poštenje*in lepo vedenje,*naj bo geslo za*tvoje celo življenje.

Vse manj je žab, *ki bi se spremenile v prince; *vse več je princev, *ki se spreminjajo v žabe.

Problem postane majhen,*če se mu nasmehnemo,*postane lahek,*če ga podcenjujemo,*postane neznaten,*če se zavedno ne zmenimo zanj,*in izgine,*če se z njim sprijaznimo.

Reka ima svojo strugo*in človek ima svojo pot;*reka se razlije ali posuši,*človek se razjoče ali onemi.*Pa vendar – v reki je življenje*in tudi človek si ga želi.

So lepi trenutki,*ko človek želi biti prijazen*do drugih ljudi.*Ni važno, kako, kdaj in kje se zgodi.*Le lepše in lažje življenje se zdi.

So slikarji, ki spremenijo sonce v rumen madež;* toda so drugi, ki s pomočjo svoje umetnosti in inteligence* spremenijo rumen madež v sonce.

Sonce naj mi da moči,*veter mi odpre oči, da duša zakipi*in nežna pesem se rodi.*Melodija mladega srca bo z žarki sonca*spet zapela in z reko sinjo*v svet skrivnosti odhitela.

Sprijazni se s svojim življenjem.*Sprejmi takega, kot je.*Danes. Sedaj.*Da ne zgrešiš še tistega*drobca sreče, ki čaka nate.

Starost je doba v štirih rečeh: staro drevo najbolje gori,* staro vino je najbolje piti, starim prijateljem zaupati,* in stare pišče brati.

Svet si ne bo zapomnil,*kaj smo tukaj govorili,*zapomnil pa si bo,*kaj smo tukaj naredili.

Svetla, z rožami posuta,*naj ti bo življenja pot,*božji angel naj te vodi*in naj varje te povsod.

Svojih talentov na razvijamo v prvi vrsti*zaradi sebe, temveč zato, *da bi z njimi izpopolnili svoje izražanje*in tako bolje pokazali, *da imamo ljudi radi.

Svojo krono nosim v srcu, ne na glavi; ni pokrita z diamanti in je nevidna:* pravim ji zadovoljstvo. To je krona, ki je bila kraljem redkokdaj dana.

Takrat,*ko srce se ti lomi,*ko solza po licu polzi,*ko ti je čisto vseeno,*kaj se ti še pripeti.*Ko rad bi sam sebe uničil*in misliš, *da sam si ostal,*da zate ni več življenja,*da vse si že zaigral.*Takrat, *le preberi to pesem,*še enkrat premisli vse,*k

Na svetu si, da gledaš sonce.*Na svetu si, da greš za soncem.*Na svetu si, da sam si sonce*in da s sveta odganjaš sence.

Porušimo v sebi vse*prepreke in pregrade,*dihajmo širine,*vzleteli bomo s krili*domišljije in duha.