Najbolj na svetu sem si želela,*da bi moja hči samozavestno*plula po svojem lastnem nebu,*pa kjerkoli bi to že bilo,*in če bi bilo tam kaj prostora*tudi zame, bi prav zares želela tisto,*kar sem poskušala posejati.

Najbolj sem si želela,*da bi se moja hči lahko*samozavestno vzpela na svoje nebo,*kjer koli že bo,*in če bi bilo zraven še nekaj*prostora zame, bi resnično požela,*kar sem poskušala posejati.

Nič ne dvomim, da tvoje srce blagoslavlja,*veseli in radosti dušo matere,*ki te je rodila, odkar si prvič*odprla oči v ta svet,*in to drago srce ima vse odtlej in*doslej prav takšen razveseljiv vpliv*in bo še naprej razveseljevalo*vse okrog tebe, ki te im

O moja mala, odkar imam tebe,*je moje življenje spet osrediščeno.*In če zdaj poznam srečo,*ki me je razum ni naučil,*jo poznam zaradi tvojih drobnih,*nerazumno zvijajočih se udov.

Sem opazovalka plesa svoje hčere, ki*sem ga omogočila, ker je prišla preko mene.*Nisem udeleženka v njenem plesu,*in vendar, kadar koli se ustavi*in potrebuje koga za pogovor, sem tam.*Toda, tisti posebni ples z otrokom*in prihodnostjo, je njen.

Tako zelo me skrbi njeno odraščanje.*Upam le, da bo imela možnost odrasti.*Upam, da bo svet še obstajal,*da bo imela kje odrasti.*Gledam poročila in premišljujem:*Prav zdaj, ko imam tole breskvico,*bodo pa razstrelili svet.

Ti, najčistejša sreča mojega življenja,*razkopica, ki dokazuje, da je*sadež zrel,*nestrto jedro mojih strtih upov.

Toliko jo lahko naučim*in spravim iz nje.*Povedala bi ji,*da se lahko sreča s porazi,*vendar nikoli ne sme biti poražena.*Naučila bi jo močno ljubiti.*Se smejati največjim neumnostim*in biti zelo resna.*Naučila bi jo ljubiti življenje,*to bi lahko storila

Hčere počno prečudovite reči.*Ne tistih čudovitih reči,*ki ste jih pričakovali od njih.*Drugačne reči. Osupljive reči.*Boljše, kot ste si sploh*lahko kdaj mislili.

Tvoj prvi labod. Tvoj prvi dan ob morju.*Tvoj prvi sprehod po polju spomladanskih cvetlic.*Prvič, ko si slišala in vzljubila Chopina.*Ko se s tabo delila odkritja tvojega otroštva,*sem znova doživela svoja.

HČI JE …*Hči je nov začetek.*Hči te zoprno spominja, kako si se vedla ti,*ko ti je bilo štirinajst let.*Če imaš hčer, boš vedel,*kaj pomeni beseda skrb.*Hči je oseba, katere last je vsa šara,*ki že dvanajst let čemi na podstrešju.*Hči je izgovor, da nared

Včasih nisem marala besede mati,*zdela se mi je opolzka,*in zdaj jo imam rada,*kajti to sem zate jaz.

Hči je tista oseba, o kateri si mislil,*da te ne bo več skrbelo zanjo,*ko bo napolnila enaidvajset let.*Vendar si še hudo v skrbeh zanjo,*ko jih ima petinštirideset.*Hči je tvoj delež v večnosti.

Vedno in večno me imej rada,*od tega je odvisen moj obstoj …*Kot sem ti že zadnjič rekla, si ti vse*moje veselje in vsa moja žalost.*Kar mi je ostalo od življenja,*zagrne bridkost, ko pomislim,*koliko dni bom preživela daleč stran od tebe.

Hči rada zameri materi,*kot pač ljudje zamerijo tistim,*ki postavljajo pravila, še bolj zato,*kar obstaja za hčere več*pravil kot za sinove.

Hči, fižolček mali,*poganjek, poganjček,*najmanjši dekliček,*že če izrečem tvoje ime,*se zasmejem.

Kako čudno je to,*da so v nekaterih družbah*in v nekaterih obdobjih*imeli hčere za manjvredna bitja.*Ko pa so vendar vedno imele*v svojih rokah življenje in prihodnost.

Le malo sem naredila v življenju,*ničesar čudovitega nisem ustvarila,*svetu nisem dala nobenega novega znanja.*Vendar sem zadovoljna.*Dala sem mu hčer.*Nadvse čudovito. Nadvse modro.

Na vse načine me je poskušala razumeti*in uspelo ji je.*Prav to njeno globoko, ljubeče razumevanje,*ki je trajalo vse njeno življenje,*mi je bolj kot kar koli drugega*pomagalo in me spodbujalo*na poti k uspehu.