Nikakor ne gre zato, da bi se morala spremeniti družba, *pa bi potlej človek imel pravo življenje.*Dovolj je, da se sam spremeniš.*Drugim vzbujaj zaupanje, pa bodo pripravljeni tudi kaj razumeti!*Nasprotovanje rodi Ie nasprotovanje, sila silo. *Kdor je vo

Postati preprost in živeti preprosto,*ne le v svoji notranjosti, ampak tudi v vsem,*kar počnemo vsak dan.*Ne dvigaj valov okrog sebe, nikar se tako ne trudi,*da bi bil zanimiv, obdrži razdaljo,*bodi pošten, opri se želji po tem,*da bi te zunanji svet imel …

Postori, kar je treba, potrudi se*tudi pri malenkosti, izboljšaj, kar se da,*glej na drobne stvari, kot na pomembne,*naredi iz malega veliko,*sovražnost poplačaj s krepostjo;*načrtuj za težke čase, ko so stvari še lahkotne,*naredi nekaj veličastnega.

Resnična človekova vrednost ni v tem,*da ga okolica hvali,*niti v tem, da je javno znan.*Ta vrednostje zapisana globoko v nas*in je važno samo,*kakšno ceno ima pred božjimi očmi.

Saj veste, kje je skrit ta drugi svet,*da iščete svet svoje duše.*Samo v vaši notranjosti leži*tista druga resničnost,*po kateri hrepenite.*Ne morem vam dati ničesar,*kar ne obstaja že v vas samih,*ne morem vam odpreti nobene*druge dvorane s podobami,*raz

Sem samo eden.*Pa vendar eden.*Vsega ne zmorem,*pa vendar nekaj zmorem.*In ker ne zmorem vsega,*ne bom odklonil, da storim tisto,*kar zmorem.

Svet je takšen, kot je; *ne morem ga spremeniti. *Zavedam pa se, da se lahko preobrazim sam. *Zavedam se možnosti,*da živim v svojem svetu manj kot žrtev *in bolj kot gospodar svojih želja, ciljev, okoliščin.*Bolj sebi v korist, manj sebi v škodo.

Šesti čut je tisti del ustvarjalne domišljije,*preko katere se pojavljajo ideje,*načrti in dela nevidne energije.

Stopaj po sledi mavrice,*stopaj za zvoki pesmi*in vsepovsod te bo obdajala lepota.*Po sledi mavrice vodi pot*iz najgostejše megle.

V našem času, ki ga tako strašno poimenujemo*napaka, rak banalnega materializma,*se lahko ob besedah LJUBEZEN, DOBROTA,*SOČUTJE, ODPUŠČANJE vsaj malo ustavimo*in zagledamo sočloveka.

Življenje je kljub vsemu trpljenju*zaradi obupa, neuspeha in krivde *vznemirljivo, lepo, zabavno, duhovito in ljubeznivo,*polno naklonjenosti in ljubezni,*včasih pesmi in imenitnih dogodivščin,*včasih plemenito in včasih zelo sivo;*toda karkoli pride za njim tega življenja*ne bomo nikdar več imeli.

Dlje ko živim, bolj sem prepričan,*da je edina stvar, zaradi katere*je vredno živeti in umreti,*možnost, da nekomu pomagaš,*da postane srečnejši in uspešnejši.*Človek, ki nikdar ničesar ne naredi,*da bi dvignil svoje prijatelje,*nikoli ničesar ne žrtvuje.

Ne prijateljstva, ne zakonske zveze si ne*moremo predstavljati brez zaupanja.*V človeškem sožitju celo ljubezen*ni tako pomembna kot zaupanje …*Osrečujoča ljubezen se more pokazati*le tedaj, če temelji na zaupanju.

Dolžnost slehernega človeka je ne samo,*da ljubi druge, temveč tudi in predvsem to,*da postaja vedno bolj vreden ljubezni drugih.

Ena izmed najbolj žalostnih stvari,*ki jih vem o človeški naravi, je to,*da vsi skušamo odlagati življenje.*Vsi sanjamo o nekem*čarobnem nasadu vrtnic onkraj obzorja *namesto da bi uživali ob pogledu na vrtnice,*ki danes cvetijo pred našim oknom.

Glej, da boš v življenju*tako vlogo odigrala,*da ko zastor pade,*se ne boš kesala.

Hraber človek ni trd človek.*Človek, ki prehiro jezno vzkipi,*nima trdnega značaja.*Nič ni bolj milega, kot obraz matere,*a tudi nič bolj trdnega.*Polnost hrabrosti je v resnični milini.

Izziv je v tem,*da ostaneš to, kar si,*v svetu, ki te poskuša narediti takšnega,*kakršni so vsi drugi.

Kako srečno bi mnogi živeli,*če o drugih ne bi toliko vedeli*in če bi se bolj ukvarjali z lastnim življenjem.

Koliko časa pridobi tisti,*ki se ne zmeni za to,*kaj mislijo, govorijo in delajo drugi,*temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja*pravična, blaga in dobra.

Lastnina ni pomembna.*Toda sreča, ljubezen do lepega,*prijateljstvo med vsemi narodi*in posamezniki, je bistvo življenja.

Le eno misel ta ima,* kdor trdno sklepa se drži.*Če človek neodločen je,* brez konca misel bega mu.*Kdor na nič več navezan ni,*niti ni jezen ne vesel.*Če zlo in dobro doživi,*ta res dosegel je modrost.*Kdor vase umakne čute vse,*kot želva pod oklep noge*

Mlade ljudi hočemo naučiti,*kako naj pravilno živijo,*še preden jih poučimo,*čemu je to potrebno.*Mladi so bolj dosledni: najprej hočejo vedeti,*čemu živijo, in šele potem,*kako naj živijo.

Najbrž bomo živeli samo enkrat.*Če zatorej lahko komu izkažemo prijaznost*ali naredimo kakšno dobro delo,*naj to storimo sedaj, naj ne odlašamo ali pozabimo,*saj ne bomo več živeli po tej poti.

Naredimo pogumen sklep:*da bomo ljudi povezali, namesto da bi jih ločevali;*da bomo svoj slovar in svoje pogovore očistili vsega,*kar more raniti in prizadeti bližnjega.

Človek pri vsej doslednosti in zvestobi do resnice*še naprej zmaga z dobrodo in uvidevnostjo.*Zmaga samo človečnost, nikoli nazor.

Ne glede na to,*kaj boš počel v življenju,*glej da ne bo veselje ob tem početju*odvisno od aplavza drugih ljudi,*kajti na koncu koncev*je vsak od nas sam.

Človeku se ni treba postiti dneve in dneve*ali meditirati ure in ure,*da doživi občutek najvišje skrivnosti,*ki nas nenehno obdaja.*Treba je le razumsko zaznati,*četudi le za kratek hip,*cvetoče drevo, gozd, odet v jesenske barve,*smejočega otroka.

Ne moreš nabrati vseh*čudovitih školjk na obrežju.*Lahko jih nabereš le nekaj,*in te so veliko lepše, če jih je malo.

Čustveno zrel človek zna živeti z bližnjimv miru.*Čustvena zrelost je miroljubnost.*Kdor je v sebi premagal*in poduhovil otroško jezljivost in napadalnost,*je osebno zrel.*Zrel človek ne trati časa*in moči za nepotrebne spore.