OB ROJSTVU OTROKA
Zavoljo ljubezni si se rodil, *otrok moj najbolj zaželjen; *zavoljo velikega pričakovanja.*Najboljši zavoljo velikih želja.*Najlepši zavoljo velike ljubezni.
Življenje je plamen,*ki v lastnem ognju izgoreva,*vendar vedno znova vzplamti,*ko dete se rodi.
Ob svojem prvem otroku si se popolnoma spremenil.*Izžarevaš neko milino, ki je ni razkrila*niti najina ljubezen Držiš jo kakor cvet,*kakor najbolj krhko čašo.*Začuden si nad tem novim in ljubkim življenjem,*neverjetnim v svoji popolnosti.
Očarljiv je ta otroški smeh –*povsod jamice in veselje –*tako nenavadno topel in nedolžen je.
Otroci so ogledalo.*Če jih obdaja ljubezen, jo odsevajo.*Če Ijubezni ni, nimajo kaj odsevati.
Otročiček – nekdaj bil si upanje in sanje,*zdaj resničnost si postal.*Spreminjaš vse, kar se bo zgodilo.*Tako majčke, prgišče zvezdnega prahu.*Duh, ki skrajnih meja vesolja se dotika.*Ljubezen, ki vedno v naših srcih bo gorela.
Otrok spremeni pravice vsakega človeka,*zato se ne pričakujem, da bom živela tako*kakor takrat, ko je nisem še imela.*Njena sem in upam, da bom to, kar potrebuje.*Nobenega razloga ne poznam,*zakaj naj bi jo kdaj zapustila.
Postati mamica je lepo,*ko vidiš detece ljubo,*kmalu pozabiš vse trpljenje,*začenja novo se življenje.
Preden si bil spočet, sem te želela,*še preden si bil rojen, sem te ljubila*in komaj si se rodil, bi zate umrla.*To je čudež življenja.
Prišlo je nekaj, za kar je vredno živeti,*nekaj, za kar je morda vredno tudi umreti.*Nekaj, kar spremeni celo bridkost v milino,*in vendar je bilo to samo dete.
Rada ju gledam, kadar sta skupaj.*On pravzaprav ne ve, kaj naj z njo počne –*občudujoče strmi vanjo. Je nežna, je deklica, zato je nežen z njo.*Je blag človek, vendar svojih čustev ne razkriva pretirano.*Toda, ko pogleda svojo hčer,*je videti, kako se topi.
Sama vzgoja otroka vzbuja v človeku*dan za dnem občutek, da je del vzajemnih prizadevanj,*ki jih deli z vsem človeštvom;*zave se čudežne moči ljubezni, ki jo uporabimo*za nadaljni obstoj človeškega rodu.
Skrb za otroka ni nenavadna dolžnost,*ki bi mi jo naložila sovražna kultura,*temveč jedro, čustveni vrelec, težnost,*ki je zasidrala mojo dušo.
Ves neizkušen si še, pa vendar si*zadovoljen s tako neznatnim svetom –*odkrivaš zrak, svetlobo, zabrisane obraze.*Toda z vsakim dnem se tvoje vesolje širi *in s tabo bom delila veselje.*Imam nov poklic – da te seznanim s tem planetom!
Vsak otrok je bolj dragocen in bolj čudovit*kakor vsa čudesa tega sveta;*bolj zapleten kakor vsi vrtinci sonca; *bolj se zmore spreminjati, rasti in ustvarjati kaj novega.*In za nas, ki te ljubimo – si od vseh teh otrok*najbolj dragocen, najbolj potreben.
Moja ljubezen te bo spremljala, kadar koli jo*boš potreboval – občuti njeno božanje.*Moja ljubezen te bo spremljala, ko bodo življenjske*radosti napolnjevale tvoje srce, da bi ga najraje razneslo.*Moja ljubezen te bo spremljala,*ko te bodo težile življenj
Človek samo kratek čas ljubi in zaupa svetu,*se čudi njegovim enostavnostim, se boji njegovih zapletenosti,*očaran je ned svetlobo in barvo, gibanjem, nenavadnostjo,*željno raziskuje, ljubi prebujanje in spanje.*Kdor odnese samo en trenutek tega zlatega č
Naj ti jok, pokakana ritka,*noč brez spanca dobro de,*sreča in veselje odtehtata vse.
Čudežna beseda MAMA razložiti se ne da,*zna jo le zašepetati glas otroškega srca!
Noben človek ne more vedeti,*kaj je življenje, kaj je svet, kaj je karkoli,*dokler nima otroka, ki ga ljubi.*In tedaj se spremeni celo vesolje in nič*ni več tako, kakor je bilo.
Dobila si tapravi cvet, ki je zagledal živi svet.*Naj vedno srečen, zdrav bo in vesel,*ko vaju z očkom bo objel.
Dobre matere dajo otrokom barve,*čopiče in platno,*vendar jim pustijo,*da naslikajo lastno sliko.
Drago dete. Skrbela bom zate,*te varovala – dokler ne odrasteš.*In takrat te bom spustila,*da boš poletela v svobodo.*Toda moja ljubezen do tebe?*Ta bo trajala večno.
Drobcen malček*čisti kristal. Lesketajoč se in iskriv.*Brušen kot še nihče pred tabo.*Loviš svetlobo vseh lepih reči,*jo spreminjaš v mavrico in odsevaš nazaj v svet.*Vse postane novo.
Gleda te par lepih oči, *boža te par nežnih rok,*veseli se, to je ena najlepših stvari,*ki v življenju jih mati doživi.
Iz pleničk se ti smehlja, *nekaj čisto majhnega.*Po ljubezni hrepeni, *v naročje k mamici želi.
Iz pleničk se ti smehlja,*nekaj čisto majhnega,*nedolžno zre ti v oči,*k mamici v naročje si želi.
Ker bila je prava lunca,*rodila se je punca, *ker na puncah svet stoji,*saj punca je za fante tri.
Ko imaš otroka, si preprosto sploh*ne moreš zamišljati, da bi ga lahko ljubila še bolj,*kakor ga že, saj te razganja od ljubezni,*ljubiš, kolikor človek sploh zmore ljubiti,*in potem ga – ljubiš ga še bolj.
Ko vidiš novo rojstvo, ne le svoje,*temveč svojih otrok in nato njihovih otrok, *nehaš dvomiti in enostavno veš,*da ima vsako življenje svoj smisel.
- 1
- 2
V kolikor želite, se lahko prijavite na prejem brezplačne kozmične misli, ki jo boste prejeli na vaš email, si jo lahko tudi natisnili in jo kam obesili, nalepili, da vam da navdih in inspiracijo.
Brezplačno kozmično misel boste lahko prejeli 2x tedensko, in sicer v ponedeljek in četrtek.