Srce me boli, ker preveč te še ljubi,*in v njem, se bojim, boš še dolgo ostal.*Le eno priznam ti ob svoji izgubi:*”V življenju za tabo mi vedno bo žal!”

Tesnobno poslušam odmeve korakov,*ki s tlaka pod oknom se slišijo sem.*Morda sreča vlila se bo iz oblakov*in tvojih korakov bom slišala zven.*Že dolgo me nisi nikamor povabil,*in moj telefon že vse dneve molči.*Bojim se, da name povsem si pozabil,*da neha

Vem, nikdar ti ne bi očitati smela,*da s tabo bi v revščini najbrž živela.*Zdaj vem, da bogastvo, ki največ velja,*je skrito v najglobjih kotičkih srca.*Cenila premalo sem tvoje vrednote,*ki bolj dragocene od vsake so dote.*Zdaj mi le grenak priokus je os

Verjamem, da k meni se spet boš vrnila,*podala smehljaje mi spet boš roko,*kako te ljubiti, me boš naučila,*kako biti skupaj, da spet bo lepo.*Morda sem v ljubezni res malo neroden,*a vendar te ljubim iz vsega srca.*Težko pričakujem trenutek usoden,*ko sp

Vso nežno pozornost bi svojo ti dal,*počakal bi, da bi do konca vzcvetela.*Kako naj povem ti, da res mi je žal,*ker z ranjeno dušo si stran odhitela.*Kako naj po pravim napako, povej?*Bi zmogla mi mojo grobost odpustiti?*Rad bi ti povedal v pesmici tej,*d

Že noč je globoka, a jaz še brez sna*poslušam pospešeno bitje srca.*Zavedam napak se, ki sem jih storila,*morda pa iz njih se bom kaj naučila?*Edino, kar res obožujem, si ti,*čeprav neverjetno morda se ti zdi.*A žal sem razvajena in polna muh,*za modo, ple

Ljubezen med nama bila je dragulj,*a nisem opazil njegove lepote.*Odšla si. Zdaj v srcu mi kljuva kragulj,*ker pozno zavedel sem svoje se zmote.*Ob meni si rastla kot redka cvetica,*a jaz negovati še nisem je znal.*Ne slišiš zdaj mojega grenkega klica,*ka

Nestrpen sem bil in preveč zaletav,*od tebe prekmalu sem vdanost zahteval.*Sploh nisem opazil, da to ti ni prav;*z obnašanjem svojim močno sem te zbegal.*Preveč rahločutna si zame bila;*želela od mene si le spoštovanje, zaupanje, nežnost, ki veže oba,*a j

Dolgo pred tabo sem skrival slabost,*ki jo je v meni ta, druga, izzvala.*Omamljenost z njo, vem, bila je norost,*ki pa ozdraviti, žal se ni dala.*Noč se poslavlja, a jaz še ne spim,*v duhu obraz se mi tvoj je pojavil,*ki še ga ljubim, po njem hrepenim,*in

Grenko si očitam, ker sem ti lagal misleč,*da bo laž moje hibe zakrila.*Lagal sem zato, ker preveč sem se bal,*da takega, kot sem, bi ti ne vzljubila.*Res nisem lepotec, še manj veleum,*in s cvenkom usoda me ni obdarila.*Ni zame značilen prav velik pogum*

Jermen boleč stiska me okrog srca,*ko skozi solze na sliki te gledam.*Slutim, da zame je konec vsega,*skrušeno vse bolj se vase sesedam.*Eno veliko le željo imam,*da te še kdaj kje v bližini zagledam,* obžalovanje ti svoje priznam,*in da verjela bi mojim be