Vsak dan mojega življenja je njegovo darilo.* V njegovo naročje sem ubežala pred bliskanjem in grmenjem.* Njegov objem me je varoval pred najstniškimi srčnimi bolečinami.* Njegova modrost in razumevanje me podpirata zdaj, ko sem odrasla.

Vse njegove prijaznosti sem jemal*kakor samoumnevne;*vedel sem le, da ga imam*rajši od vseh in da*so dnevi z njim zlati dnevi.*Kako pogosto sem si kot mož želel,*ko je stal za mojim stolom,*da bi mi z roko potegnil po laseh,*kakor je naredil, ko

Zdiš se mi tako imeniten,*tako vzvišen nad drugimi moškimi,*zato te gledam s tako nenavadno mešanico ponižnosti,*občudovanja, spoštovanja, ljubezni in ponosa,*da bi zadostoval samo ščepec praznoverja*in bi te častila kot boga.*Raje sploh ne bi živela, kak

Oče sem. To sem si vedno želel biti.*To sem skoraj vedno zelo rad.*To je edino, kar mi v življenju iz dneva v dan*daje občutek, da sem dober človek. Pravi človek.

Vedel sem, da je bil najboljši oče –*prijazen, vesel, šaljiv, marljiv*in potrpežljiv; včasih strog do moje*brezbrižnosti in deške nepremišljenosti,*vendar vedno s prijaznim nasmehom.*Zelo je bil ponosen na svoje otroke,*kadar so ravnali dostojno.*Njegovo g

Očetje delajo izredne,*gromozanske, ogromne, velikanske napake.*Delajo jih že milijone let.*Naj te ne skrbi, očka*… večine tega smo itak krivi mi.

Očetje ne bi smeli izgubiti poguma,*kadar sinovi nočejo sprejeti njihovega nasveta.*Ne bo se izgubil.*Čez mnogo let ga bodo sinovi*pripovedovali svojim otrokom.

Očetje so navadni posamezniki,*ki nenadoma postanejo odgovorni za*vzgojo drugega človeškega bitja, da bo*prijazno, pošteno, izobraženo, koristno, ljubeče in pogumno.*Vsi očetje zaslužijo zdravico vseh svojih*prijaznih, poštenih, izobraženih, koristnih,* l

Očetje so tisto, kar odda hčere drugim moškim,* ki še zdaleč niso dovolj dobri …, * zato da dobijo vnuke, ki so bistrejši* od vnukov vseh ljudi.

Očetje so veliki ljudje.*Varujejo nas in branijo.*Objemajo nas, pritrjujejo police,*kuhajo, nosijo nas na ramenih,*navijajo za pravo moštvo in prenašajo stiske najstnikov.*Naposled pa postanejo prijatelji za vse življenje.*Očetje so nekaj posebnega!

Očka, ti si naš kralj;* visok, moder, močan in poln smeha.*Nikoli ne odmahni z roko, *češ da je tvoje življenje nekaj vskadanjega.

Očka, hvala ti, ker si mi dal občutek,*da sem pomembna – zate in za ves svet.*Hvala, ker si me prepričal, da lahko*vsakršno stvar dobro opravim.*Hvala, ker si besede drugih ljudi*”Očitno tega ne zmoreš” spremenil v*”Očitno tega ne zmoreš. In vendar …*Poskus

Od vsega, kar sem naredil*v življenju, me ni nič bolj osrečilo*in bogato nagradilo kakor to,*da sem oče svojih otrok.

Opazoval sem drobnega možička z debelimi žulji na obeh dlaneh,* ki je delal petnajst in šestnajst ur na dan.*.Nekoč sem videl, da so mu dobesedno krvavela stopala,* moškemu, ki je semkaj prišel neizobražen, sam, nevešč jezika,*ki me je s preprosto zgovor

Otrok spremeni pravice vsakega očeta,*zato ne pričakujem,*da bom živel tako kakor takrat,*ko je še nisem imel.*Njen sem in upam, da bom to,*kar potrebuje.*Nobenega razloga ne poznam,*zakaj bi jo kdaj zapustil.

Potreba po očetu je prav*tako pomembna kakor potreba po sinu,*prav zato iščemo vsi vse*življenje prve ali druge.*Srečen pa je tisti, ki najde oboje.

Pripovedovali so mi, kako je očetovstvo čudovito.*Vendar je čudovitejše, kakor sem pričakoval.*Še sanjalo se mi ni, da mi bo*otrok takole ukradel srce.*Od trenutka, ko sem ga prvič zagledal,*sem vedel, da mi ga nihče ne bo mogel ukrasti.

Oče hiti vstavljati vratca in ograjice za otročka,*varnostne ključavnice in vrata,*skozi katera ne morejo mačke.*Bolj kakor vse drugo na svetu želi zaščititi*pred vsemi nevarnostmi svoje novo življenje,*to neznansko ranljivo bitjece.

Pustil si me tvegati. Pustil si me odditi.*Ko pa sem potrebovala tolažbo in pogum,*si se dotaknil moje rame.*In četudi so se te roke z leti spremenile,*so še vedno roke mojega očeta -*ki se me dotikajo z ljubeznijo.

Oče je …*moški, ki spusti vse iz rok in priteče,*ko zasliši tresk ali jok.*… direktor, ki zadrema na konferenci,*ker je vso noč prenašal dojenčka, ki dobiva zobe.*… moški, ki se sredi prehoda v veleblagovnici ustavi,*da bi dobil poljubček od svojega otročička.

Raste z njo in se z njo uči.*Čuti z njo sleherno vznemirjenje,*sleherni strah, sleherno bolečino.*Ko se smeji, je presrečen.*Ko stegne ročice k njemu,*se razveseli. Kadar mu zaspi na ramenih,*se ne premakne, da je ne bi zbudil.

Oče je … navaden moški,*ki se na vso moč trudi,*da bi odigral vlogo Supermana.*… vir pametnih,*vendar po navadi neuporabnih nasvetov.*… skoraj strokovnjak.*… človek, ki ve, vendar raje preveri,*samo da ne bi bilo kaj narobe.*… človek, ki zlepa ne odneha.

Svojega očeta ne ljubim, temveč ga obožujem.*Je ljubezen mojega življenja.*Noben drug moški se ne more meriti z njim.

Hvala ti očka moj,*ker si me vodil v težkih časih.*Hvala ti, da si mi stal ob strani,*ko se potrebovala varnost.*Hvala, da si se umaknil in me prepustil sami sebi,*ko je prišel čas za to. Hvala ti.

Hvala ti za vse zgodbe.*Hvala ti, da si se soočil z zoprno učiteljico.*Hvala, da me nisi ubil, ko sem ti*odrgnila avto. Hvala, da si bil blizu.*Hvala, ker si me naučil, koliko*sta vredna vljudnost in spoštovanje, *saj sem ju bila deležna že od otroštva.

Hvala, da si se zmanjšal*na mojo velikost,*ko sva se igrala,*in se razširil v neskončnost,*ko sem potrebovala zatočišče*in zaščito.

Iz vsega srca si želim,*da bi bili vsi ljubeči očetje tega sveta,*ki so zaradi nuje, dela ali vojne odtrgani*od svojih družin, spet srečno doma.*Kajti vem, kaj pomeni imeti*takšnega očeta – kako zelo*ga potrebujem pri drobnih*vsakdanjostih – in kako zelo

Kako prijetno se počuti oče,*ko sedi ob mizi svojega otroka.*To je tako, kakor bi starec počival*v senci hrasta, ki ga je posadil.

Ko boš postal oče in boš*poslušal glasove svojih otrok,*boš začutil, da so malčki*sorodni v vsaki kaplji krvi,*ki se pretaka v tvojih žilah;*da so cvetovi tvojega življenja,*zato se jih boš tako trdno oklepal,*da se ti bo zdelo, da*občutiš vsak njihov gib.

Moj oče je merilo,*po katerem sem presojala*vse druge moške v svojem življenju.