Želel sem si, da bi spoznal,*kaj je resnični pogum; da ne bi imel za pogumnega moškega s pištolo v roki.* Resnično pogumen si takrat, ko veš,*da si premagan, še preden začneš,*toda kljub temu začneš in se nekako prebiješ,* ne glede na karkoli.

Sleherno slabo lastnost presežeš,*ko ugotoviš, da je edina moč,*ki jo ima nad tabo to,*da verjameš vanjo. Ko izkusiš*to resnico o sebi, se osvobodiš.

Sorazmerno lahko je biti pogumen,*kadar stojiš pred otipljivo nevarnostjo;*večji pogum pa je potreben za soočanje*z nejasnim, negotovim, brezimnim strahom,*ki vznemirja zaskrbljenega duha.*In to je svet velikih, tihih velikanov.

Tudi če delaš napake …*imaš vselej še eno možnost …*lahko začneš znova, kadarkoli se ti zljubi,*kajti tisto, čemur rečemo “poraz” ni to, da padeš,*temveč da ostaneš na tleh.

Če naj bi si naše ljudstvo*izborilo pot iz suženjstva,*jih moramo oborožiti z mečem*in ščitom ter z oklepom poguma,*z zaupanjem vase in svoje zmožnosti,*ki temelji jo na trdem zavedanju,*kaj smo dosegli v preteklosti.

Vsaka izkušnja, v kateri se dejansko*zazreš strahu v oči, ti vlije*moč, pogum in zaupanje.* Lahko si rečeš:*”Preživel sem to grozo.*Lahko se spopadem z naslednjo stvarjo, ki se mi bo zgodila.”*Storiti moraš prav tisto, kar se ti zdi,*da ne moreš storiti.

Čeprav nam je veliko vzeto, veliko ostaja;*in čeprav sedaj nimamo tiste moči,*ki je nekoč premikala nebo in zemljo,*smo, kakršni smo; z enakim junaškim srcem,*ki sta ga oslabila čas in usoda,*vendar z močno voljo, da bi se borili,*iskali, našli in ne popu

Kako se lahko obotavljaš? Tvegaj!*Naj ti ne bo več mar za mnenje drugih, za govorice.*Zase naredi najtežjo stvar na svetu.*Delaj za sebe.*Spoprimi se z resnico.

Ko se znajdeš v težavah*in ti gre vse narobe;*ko se ti zdi, da ne boš zdržal*niti trenutka več, tedaj nikoli ne odnehaj,*kajti to je pravi čas in kraj,*da se bo obrnilo na bolje.

Ko si stisnjen v kot in *se zaroti proti tebi, dokler se ne zdi,*kot da ne boš mogel zdržati niti minute več,*se nikoli ne vdaj, kajti prav tam*in tedaj se bo usoda obrnila.

Ljubezen je tvegana,*saj lahko ostane brez odmeva.*Upanje pomeni, da te bo*morda doletelo razočaranje.*Vendar moramo tvegati,*kajti v življenju največ tvegamo,*če nič ne tvegamo.*Človek, ki nič ne tvega,*ničesar ne počne,*ničesar ne vidi,*nima ničesar in

Otresi se omejitev, ki so ti jih*s tvojim privoljenjem postavili drugi.*Si brez meja. Dosežeš lahko karkoli.* V življenju ni žalosti,*ki se ne bi dala odpraviti …

Otroček se postavi na noge, naredi korak,* preplavita ga zmagoslavje in radost – in se zvrne na nos.*To je vzorec za vse, kar ga še čaka v življenju!*Toda, učite se od osuplega otroka.*Postavite se na noge.* Navsezadnje boste le prišli do svojega kavča.

Pa naj še tako trdno koraka,*mladega človeka vendarle še vse na sveyu čaka.*Treba je kljub vsem biti dobre volje*in v hudih urah misliti:”Saj bo bolje!”

Po svetu pustošijo nesreče –*vojne in bolezni, potresi, poplave in požari –*toda vedno jim sledijo pogumna dejanja in skrb,*ki osupljajo človeško srce.*Luč v popolni temi.

Pogum je skupaj z ljubeznijo največji dar.*Vsak človek je velikokrat poražen;*a če sprejmemo poraz vedro, se iz tega*kaj naučimo in poskušamo še enkrat, drugače,*bomo uresničili, kar smo si zadali.

Pogum se pojavlja v razlličnih oblikah.*Obstaja telesni pogum, obstaja moralni pogum.*Potem pa obstaja še višja vrsta pogum –-*kljubovati bolečini, živeti z njo,*jo nikoli pokazati drugim,*pa se kljub temu radostiti življenja;*zjutraj se zbuditi z navduše

Poguma ne potrebuješ v tistem trenutku,*ko te udari usoda, temveč za tisti dolgi*vzpon nazaj k zdravi pameti,*zaupanju in varnosti.