Še mnogo srečnih let s teboj*želim v zakonu preživeti.*Zavedno mož ostani moj,*več bi ne mogla si želeti!

Ta zakon velja, ta zakon drži,*čeprav ni dal pop blagoslova –*živi naj na veke poročni naš par*in bodoča družina njegova!

Te dni je minilo že petdeset let,*kar ženin utrgal prežlahten si cvet.*Odkar sta pred Bogom svoj zakon sklenila,*ljubezen do zdaj vaju ni zapustila.*Moči vse v zakonu od sebe sta dala,*saj skupno življenje vse prej je kot šala.*Za svoje otroke lep dom s

Te dni že četrt je stoletja minilo,*kar ženin nevesto za ženo si vzel.*V zakonu užila sta sreče obilo,*ljubezni zanos pa oba je prevzel.*Sta skupaj vzgojila par pridnih otrok,*do njiju bila darežljivih sta rok.*Kar staršev srce jima je podarilo,*v bodočno

Treba je varovati zakon,*dokler je podoben vicam*in ga razdreti,*ko se spremeni v pekel.

Tvoj prstanec ta dan zlato bo krasilo,*ga nanj bo tvoj ženin z ljubeznijo dal.*On sam pa bo zate najlepše darilo,*ki Bog ga v življenje je tvoje poslal.

V dvoje je zmeraj lažje živeti.*Če eden pade, ga drugi pobere.

Ves čas le ljubezen naj zakon prežema!*Le to, kar želiš si, naj se ti zgodi!*Nikoli ne mine naj dan brez objema,*intimnost naj vajino skupnost sladi!

Ves čas le ljubezen naj zakon prežema,*Le to, kar želita si, naj se zgodi!*Nikoli ne mine naj dan brez objema*intimnost naj vajino skupnost sladi!

Zakon ima mnogo bolečin,*toda samski stan nima veselja.

Že bliža se vajin najsrečnejši dan,*ki z blaženo radostjo ves bo pretkan.*Ko v zakon si bosta podala roko,*solza bo koprena zastrla oko.*Teh srečnih trenutkov se vsak veseli,*ki z vama v sorodstveni zvezi živi.*A želja, da svoj si ustvarita svet,*naj vaju

Sta v svojem zakonu za dom le skrbela,*sinova res dobre sta starše imela,*saj oče razumen je bil gospodar,*a ženka bila mu najboljši je par.*Čeprav sta do zdaj se že kar utrudila,*še vedno v ljubezni se bosta budila.*Naj vajina skupnost še dolgo živi,*le

Še malo – in Bog vama dal bo darilo,*ki z jokom iz zibke se bo oglasilo.*Da zakon bi vama resnično uspel,*to moje iskrene je želje odmev!*(to naše iskrene je želje odmev!)*(to najine srčne je želje odmev!)

Kako res hitro čas beži,*saj komaj dobro se obrneš,*skrbi že tisoč te teži,*se zlepa v mir nazaj ne vrneš.*A če se kdaj ozrem nazaj,*zagledam pot, posuto s cvetjem,*čeprav kak trn kdaj pa kdaj*povzročil mi je rane z vnetjem.

Kar dvajset let že jarem vaju veže,*a lice vajino ostaja sveže.*Še dvakrat dvajset naj se jih obeta,*naj bodo to vesela, srečna leta!*Izpolnijo naj vama se vse želje,*naj vnučki vama nosijo veselje!*Vsi željo v srcu nosimo iskreno,*da dolgo vidva bi ostala

Ljubezen lepa je, ko vzklije,*še lepša je, ko se razvije.*Poroka pa ji da vonjavo,*ki spremeni jo v žlahtnost pravo.*Naj sreča vajina ne mine,*ljubezen nikdar naj ne izgine,*pa naj naokrog bo mnogo let,*poraja naj se spet in spet!

Ljubita se, vendar naj vaju ta ljubezen ne veže:*naj bo raje podobna valovanju morja ob obalah vajinih duš.* Drug drugemu polnita kupi, vendar ne pijta še iz ene.* Dajajta si kruh, vendar ga ne rezita od istega hlebca,*pojta in plešita skupaj in se veseli

Mnogo desetletij srečnih vama še želimo,*(vama še želiva; vama še želim)*in da biserno poroko z vama proslavimo!*(proslaviva; z vama proslavim)*Naj ljubezen brez prestanka vaju obiskuje,*z njo pod isto streho pa še zdravje naj domuje!

Morda vama kmalu dal Bog bo darilo,*ki z jokom iz zibke se bo oglasilo!?*Da zakon bi vama resnično uspel,*to najine srčne je želje odmev!

Na prstancih se bo zlato zaiskrilo,*morda zaiskri se še solza skrivaj.*Drug drugemu bosta najlepše darilo,*lahko vama Bog le ga vzame nazaj.

Ni dolgo tega še, kar sta se spoznala*in toplo ljubezen drug drugemu dala.*Za vaju usoda te dni je sklenila:*”Familijo svojo si bosta zgradila!”

Poglejte na zemljo, bogovi,*in okronajte ta par z blagoslovljeno krono.

Pred tremi desetletji svoj zakon sta sklenila,*ko sta si ljubezen in zvestobo obljubila.*V zakonu dva otroka res vzorno sta vzgojila,*ki v zahvalo vnučke že sta vama podarila.

Prvo leto je minilo*brez obližev in brez ran,*ni kosilo se smodilo,*nikdar bil obed postan.*Srečno vse sta prebrodila,*kar je delalo skrbi,*toplo gnezdece zgradila za novorojeno hči.*Drugo leto se pričenja,* naj bo z vama sreča vsa,*naj ljubezen ne pojenj

Amor zaljubljencem najbolj nagaja,*kadar pričenjajo dnevi se maja.*Vidva že fazo sta to prebrodila,*resno zavezo zdaj bosta sklenila.

Sobota bo vajin najsrečnejši dan,*ko bosta drug drugemu roki podala.*December izpolnil najlepši bo san,*ki sta dolga leta skrivaj ga sanjala.

Aroma ljubezni naj zakon prežema,*ne mine naj vama kdaj dan brez objema!*In kot v zrelem klasju se zrno rodi,*naj brž tudi v vama nov plod dozori!

Sobota bo zate najsrečnejši dan,*saj svojemu dragemu roko boš dala.*September izpolnil najlepši bo san,*(variacije mesecev)*ki si dolga leta skrivaj ga sanjala.

Če naj bo zakon srečen,*morata oba zakonca čutiti,*da je njuna delitev dela in avtoritete pravična. *Zdaj bosta korakala v dvoje.*Kaj tvoje je in kaj je moje,*ne bosta več vedela: *skupno vse srečno bo in vse obupno.

Spoštljivo sta vedno drug z drugim ravnala,*drug drugemu zvesto ljubezen dajala.*A vse, kar sta v svoje otroke vložila,*z ljubeznijo vnučkov nazaj sta dobila.*Zdaj v zvezo ponovno si sklenita roki,*da jo obnovita na zlati poroki.*Naj Bog vama pošlje na po