Sin srednjih let, ki gre na podstrešje* iskat napol pozabljen pikado, se vse popoldne ne vrne.* Umazan in srečen prinese s podstrešja od moljev obžrtega medvedka,* diabolo, desko za biljard, pet rezbarskih žagic, svinčen top, *škatlo lego kock in plastičn

Sin te zajamčeno vse življenje osuplja,* osuplja, bega, živcira, preseneča …*Kar izmisli si kaj. On bo to naredil.

Sinček se s prikupnostjo dokoplje skoraj do vsega* in izkoplje iz vsega.*Nekateri poskušajo tako vse življenje.

Sinovi jedo nogavice; po eno od para,* čevlje, nedeljske srajce, elastiko iz spodnjic …*Ni druge razlage.

Sinovi se poženejo. Zaletijo se, odbijejo,* se odmaknejo, se sklonijo, spodrsnejo,* treščijo, zacepetajo, odskočijo in padejo.* Nato se poberejo in začnejo znova.

Sinovi vdano prenašajo,* da jim matere ravnajo kravate,* pregledujejo shrambe, zdravijo prehlade;* pri petdesetih.

Starši so najbolj srečni,* če je dolgo po tistem,* ko je odrasel in odšel,* obkrožen s stvarmi, ki jih ima rad,*vešč, koristen, srečen;* vendar še vedno fantič, kakršen je bil.

V hišo pride otrok in dvajset let zganja tak hrup,*da ga komaj prenašaš;* nato odide in v hiši nastane tak mir,*da misliš, da se ti bo zmešalo.

Volja deška; to je volja vetra.* Misli, ki mladost si jih zamisli,* to so dolge, dolge misli.

Zdi se , da vas sinovi nikoli ne poslušajo …*in vzdihnete in se vdate,* češ da je svetovanje zgubljanje besed.* Vendar vas nekega dne preseneti trditev,* ki zveni čudno znano. V podporo svoji trditvi navede brezhiben vir.* Pozabil je, da ste to bili vi.

Žena, Atenci vladajo Grkom,*jaz vladam Atencem,*ti meni in najin sin tebi;* naj torej varčno rabi moč, *s katero je, neumen, kakor je,* najmogočnejši človek v Grčiji.

Ko me je sin pogledal,* sem zagledala čisto ljubezen,* in vedela sem,* da moram poskrbeti, * da bova imela dobro življenje.

Nemara si res pameten,* dostojanstven in spoštovan;* vendar vem, da imaš bonbončke v aktovki* in medveda na garderobni polici.

Nič ne more priti iz tvoje delavnice,* pa naj bo še tako grobo in nedokončano,* kar me ne bo bolj razveselilo kakor najbolj natančna reč,* ki jo lahko napiše kdorkoli drug.

Ponosna mati in oče se malce hvalita* s sinovimi sposobnostmi in dosežki.* V resnici pa sta ponosna na njegovo prijaznost,* njegovo nežnost, njegov tihi pogum.

Človeški deček, si prijatelj dragi, človeški deček.*Človeški deček biti; višek sreče …*tekoči curek radosti iskreče;* visokim ciljem vdan človeški deček!

Daj mi sina, o Gospod, *ki bo dovolj močan, da bo vedel,*kdaj je šibek, in dovolj pogumen, * da bo priznal, ko ga bo strah; * ki bo ponosen in neupogljiv poštenem porazu* in ponižem in nežen v zmagi.

Fant je čarobno bitje;*pred njim lahko zakleneš vrata*svoje delavnice, ne moreš pa*zapreti svojega srca.

Fant nikoli ne pomisli,*da bo nekega dne postal prav*tako neumen kot njegov oče.

Ironija starševstva je v tem,* da imaš otroke omejeno število let * in da jih redko vidiš.* Redko se ti oglasijo.* Toda moč, ki jo ima otrok nad tabo,* traja vse življenje.