Življenje kdaj kruto se z nami igra,*nam kdaj kaj podari, pa tisto spet vzame,*s tem nož zasadi nam v sredino srca,*pretežka bremena nam daje na rame.*V teh bridkih trenutkih čustvujem s teboj*želeč, da usoda bi te ne zlomila.*Morda pa – kdo ve – za duhovn

Odhoda najdražjih ni moč preboleti,*v sebi resnici ne da se verjeti.*Celo, ko resnica ti v dlani leži,*jo ves čas zanikaš, ker bridko boli.*Globoko se v sebi s teboj žalostimo,*da čas ti ozdravi vse rane, želimo.*Iskreno sožalje izrekamo ti,*naj v srcu na

Poslano nam tragično je oznanilo,*da v smrtnem je boju življenje ugasnilo*očetu, ki dolgo je v mukah trpel,*si smrti rešilne vsak dan le želel.*Čeprav nas novica je vse prizadela*in tragična izguba nas v žalost odela,*smo srečni, da očetu trenutek je dan,

Usoda se kruto s teboj je igrala,*saj polno ti čašo grenčice je dala.*A vendar pogumno si čašo sprejela,*grenkobo, gorje – vse za dobro si vzela.*S trpljenjem razvijala srčno dobroto,*ki tudi vsem nam si jo dala za doto.*Bremena usode te niso zlomila,*pod

Usoda z udarci nam ne prizanaša,*brez milosti dragim življenja ugaša.*Globoke nam rane zasaja v srce,*brezčutno se ozira na naše gorje.*Pred kratkim še vedra in upanja polna,*s tegobami v zdravju, a ne zares bolna*je vajina ljubljena mama bila,*a danes, če

V okviru črnem obvestilo*presunilo nas je nemilo.*Soprogu le kak dan nazaj,*v očeh ugasnil je smehljaj.*Molče s solzami se borimo,*naj bo le mora, si želimo.*A žal nebo nas ne posluša,*od žalosti boli nas duša.*Iskreno izrekamo sožalje,*a kaj – življenje teče dalje.*Bridkost prežene ti le čas,*spet nasmejan bo tvoj obraz.*Ljubezen tvojega moža*v življenju te bo spremljala,*saj vdano moževo srce,*v resnici nikdar ne umre.

Lep, vroč in dolg poletni dan,*a tragično zaznamovan*je bil, ko umolknil je tvoj glas*in si za vedno odšel od nas.*Jok, solze, žalostni vzdihljaj*ne vrnejo te nam nazaj.*Le nemo nam pogled strmi*v tvoje blage, ugasle oči.*Usoda tvoja tragična*nam segla je

Ločitev od dragih težko nas zadane,*je težja še bolj, kadar smrt nam jih vzame.*Učitelj – življenje – nas bridko uči:*”Brez solz in trpljenja nihče ne živi.”*A vendar se vredno nazaj je ozreti,*življenje je vredno bilo preživeti.*Edino življenje nas ves

Ni dolgo tega, kar si me pestoval,*me vodil na sprehod, se z mano igral,*se šalil rad z mano, mi pravljice bral.*Ljubezen med nama je trdna bila,*posrečen res parček bila sva midva.*Učil si me pravih človeških vrednot,*učil me, kako naj varujem se zmot,*p

Ob grobu stojimo, vsi sklonjenih glav,*da izrečemo svoj ti pozdrav.*Nam vnukom si vedno kot mama bila,*imela si rada nas iz srca.*Za nas skrb prevzela si tiste dni,*ko naši so starši na delo odšli.*Prišla si nas v vrtec iskat,*pri tebi prespali smo noč mn

Ob vaši izgubi, mnogo prerani,*ki vedno srce le vsakomur rani,*sožalje izražamo in bolečino,*ker smrt prizadela je vašo družino.*Na dnu svojih src vsi žalujemo z vami,*a žalost globoko blažimo s solzami.*Želimo, da rane bi se zacelile*čim prej, in da bi